St. Croix resume
Doma. Vtisi zbrani, doživetja ocenjena. St. Croix Ironman 70.3 na Ameriških deviških otokih je posebna tekma. Drugačna od evropskih tekem v seriji, ki so organizirane po pravilih WTC.
Tekmo organizira nekaj posameznikov pod poveljstvom Toma Guthrieja. Vse ključne naloge opravlja sam, zato je nekatere poenostavil…
Večina prebivalcev na otoku, ki meri v dolžino 45, širino 11 kilometrov in površino 214 km2 pozna tradicionalno tekmovanje v Ironman70.3 , vendar domačih tekmovalcev ni veliko. Delo, razvoj, doslednost in vztrajnost niso identifikacijske vrednote prebivalcev otoka, med katerimi je veliko potomcev afriških sužnjev. Zapuščene hiše, popravila potrebne ceste in perutnina v nekaterih predelih blizu obale niso značilnost za »paradiž«, kot pogosto označujejo otok. Nekaj škode so naredili zadnji viharji, njihovih posledic še niso uspeli sanirati.
Promet poteka po levem voznem pasu, čeprav imajo avtomobili volan na levi strani. Nekaj težav smo imeli s privajanjem na stran vožnje prve dni kolesarjenja. Šele v petek, dva dni pred tekmo, začne mesto Cristiansted kazati podobo gostitelja najpomembnejšega tekmovanja v letu na otoku. Obvezna hitra registracija in nakup spominskih majic in večerni »pasta party« brez skupnega dogodka v eni izmed restavracij po lastni izbiri. Cene niso v sorazmerju s kakovostjo in so vsaj enkrat višje kot v ZDA.
Sobota je bila dolgočasna, saj razen kratkega »briefinga« nismo imeli drugih obveznosti. Kontrole in oddaje koles in ostale opreme v menjalni prostor v soboto ni bilo, kot je to običajno. Na dan tekme ob 5h zjutraj smo pripeljali kolesa in pripravili menjalni prostor, tako kot na krajših triatlonih. Ob 6h smo bili vsi tekmovalci v vodi in plavali do nekaj sto metrov oddaljenega otoka Protestant Cay, kjer smo čakali na start po skupinah – do 6:42 – dovolj časa za ohladitev.
Neoprenskih oblek nismo potrebovali, večina tekmovalcev pa je uporabljala najnovejše plavalne drese. Občutek sem imel, da so vsi »našpičeni«. Na kolesu in teku so bile tudi kratke hlače in majica odveč. Vročina in veter sta spominjala na Hawaje, le da tam ni »The Beasta«, skoraj dva kilometra dolgega kolesarskega vzpona s povprečnim naklonom 14 in največjim 21 stopinj. Na njegovem vrhu se je kolesarski del šele začel. Navzgor in navzdol nadaljnjih 50 km.
Na prvih kilometrih teka je večina jamrala zaradi »sesutih« nog. Kolesarjenje je pustilo posledice. Na začetku drugega kroga sem začel lažje vrteti noge. Tekli smo po asfaltu, makadamu, travi, golf igrišču in v klance na katerih so kolena grizli tudi profiji… Celotna proga, tako kolesarka kot tekaška, je bila popolnoma zaprta za promet in varovana. Instant ciljni prostor je nudil nujno hidracijo in je izginil takoj po prihodu zadnjega tekmovalca.
Damijan je šel v nedeljo zvečer na »Awards party« prepričan, da se je kvalificiral na Hawaje. Franci je imel veliko upanja, jaz sem računal na enako delitev mest kot je bila pred letom dni – 3 Hawaii in 4 Clearwater. Dva pred menoj v kategoriji sta se že v cilju odpovedala Hawajem. Tako blizu jim že dolgo nisem bil… Vsakemu svetovnemu prvenstvu so nato vzeli enega. Upanje za Hawaje je umrlo zame in tudi za Francija. S Clearwatrom sem dosegel cilj.
Tekma, na kateri je bilo v cilju skoraj polovico manj tekmovalcev, kot je bilo prijavljenih…
V ponedeljek smo pakirali. V torek pa se že ob 4:30 odpeljali na letališče. Doma smo bili po 35. urah…
Damijan Kromar in Franci Šilc sta bila prijetna družba!
Fotografije s tekmovanja najdete v fotogaleriji.
