Grega Česen se je po uspešno opravljenem Ironmanu v Celovcu vrnil na tekmovanja, in strnil poročila s tekem, ki se jih je udeležil med poletjem.
Avgustovsko-septembrski triatlonski venček
Kranj, 15.9.24
Kot že nekaj prejšnjih let je konec poletja za nas triatlonce povsem tekmovalno obarvan saj si sledi kar nekaj tekmovanj.
Sam nisem tekmoval od Celovca (sredina junija) dalje. Glede na to, da je čas dopustov je temu prilagojeno tudi miganje. Po Celovcu sem treniral bolj po občutku in za lastni užitek. Sam imam najraje ustaljen ritem usklajen s službo. Ravno zato gledam in si izberem tekmo v času ob koncu šolskega leta. Za naslednje leto sta aktualna Hamburg ali Frankfurt… V času dopustov pa moramo vse skupaj malo prilagoditi in ravno tako je s treningi. Dopust je namenjen počitku (meni koristi predvsem mentalni, o fizičnem niti ne razmišljam, ker ga enostavno potrebujem) in družini tako, da sem športno aktiven predvsem v jutranjih urah. V preteklih letih sem ogromno kolesaril saj me Istra še kar fascinira pa lahko rečem, da sem severno-zahodni in osrednji del prekolesaril po dolgem in počez. Letos nisem pretiraval in kolesaril vsak drugi dan, vmes pa plaval in odtekel nekaj km. Dan, ko ni bilo kolesa je bilo nekaj več časa oz. sem prej zaključil tako, da sva te dni z Binetom in nekajkrat se nama je pridružil tudi Nace, lovila ribe. Bine si je že pred leti za RD zaželel ribiško palico in potem naslednji 2-3 leti redno hodil z njo na morje. Ulov je bil slab in glede na rezultat je zbledela tudi želja po ribolovu. Meni pa je tudi godilo saj se mi ni bilo potrebno ukvarjati in res zgodaj vstajati za plavanje in tek oz. kolo, da sem bil čim prej nazaj.
Letos mi je sodelavec Tomaž, ki se bolj aktivno in občasno tudi tekmovalno ukvarja z ribolovom podal nekaj napotkov in sem si rekel nekaj bova pa že ujela. Predvsem zato, ker vem kako zelo si Bine želi ujeti ribo. In res eno jutro, ko sva se počasi že odpravljala… hotel sem še pospraviti in začnem navijati laks se mi zdi, da se je nekaj zataknilo… o ne, nič se ni zataknilo saj gre, vendar težje kot običajno. Očitno je nekaj prijelo. In res potegneva ven kar lep kos – riba Ovčica. Drugi naš korenjak Nace pa se je najbolj razveselil obiska starih staršev, ki sta mu prinesla »kopačke«, ki si jih je naročil kot darilo za spričevalo.
Skratka moji treningi pa nič posebnega. Tek kot običajno po meni ljubem Polarjevem programu in za kolo sem si kar naložil na Garmin enega od predlaganih programov treningov na njihovi platformi – ravno toliko, da imaš neko vodilo in ni zgolj vožnja s kolesom.
Konec avgusta je bila na sporedu prva tekma – 24.8. je bil v Kočevju triatlon v sprint razdalji (750 m – 20 km in 5 km). Res sem imel željo iti vendar nisem imel nobenega sotrpina iz vrst TK Gorenjske in sem si rekel sam pa ne bom hodil v Kočevje. Potem pa malo debatirava in je Bine rekel, da bi tudi on šel na akvatlon. Super in že sva bila prijavljena. Bine poleti sicer ni nič posebej treniral so pa bili otroci sicer zelo aktivni. Nace je tako ali tako zaljubljen v nogomet in košarko tako, da smo imeli večkrat težave, da smo jih zvečer spravili v hišo kot kaj drugega. Ravno tako Bine. Res sem vesel, da imamo kar se tiče gibanja in uporabe telefonov vsaj trenutno še »sladke skrbi«. Glede na to, da čez leto redno trenirajo se mi zdi prav, da v času počitnic odklopijo ta del in počnejo še kaj drugega. Pri Binetu je še nekako izvedljivo in se zna zamotiti tudi z drugimi aktivnostmi, Nace pa enostavno brez žoge ne zna. Mislim, da dovolj pove, da ima že nekaj let namesto plišastih igrač v postelji nogometno in košarkarsko žogo. Ko sem ga vprašal zakaj, mi je rekel, da bo mogoče zaradi tega zadel kakšen koš več in dosegel kakšen dodaten gol.
Kočevje, 27.8.24
Bine je opravil z akvatlonom 200 m plavanja in 1000 m teka – to je distanca za mladino letnik 2013 in 2014. Naslednje leto se že spopadejo s krajšimi razdaljami triatlona. Vsi, ki tekmujemo točno vemo, da ni lahke tekme oz. povedano drugače so tudi krajše distance težke saj si ves čas v rdečih številkah srčnega utripa. Ravno tako je pri otrocih – vse skupaj traja nekje 6 – 8 minut vendar so na koncu čisto iz sebe in lepo lovijo sapo po prihodu v cilj.
Vsi so nagrajeni z spominsko medaljo za udeležbo in tako je prav, da imajo motiv in občutek, da se niso zastonj borili. Otroci so še posebej posrečeni, ker so še v tej fazi, da so za vse kar jim je podarjeno izjemno hvaležni. Binetu je najbolje, ko po zaključku prideš v cilj in je tam en kup stvari (sadje, piškoti, slano pecivo, voda, energ. napitek), ki jih lahko kar vzameš in poješ, popiješ… Pa še kuponček za hrano dobiš… TOP. Običajno kakšne testenine z omako, ki so seveda boljše kot domače…
Sam sem se spopadel s sprint triatlonom (750 m – 20 km – 5 km). Brez posebnih pričakovanj saj je bila to moja prva tekma v tem letu v okviru TZS in glede na spremenjena pravila in kategorije nisem pričakoval stopničk. V kategoriji nas je bilo kar nekaj nepoznanih in nekaj že znanih konkurentov iz preteklih let. Bivši resni triatlonci še iz mladih let in predvsem plavalci. Na krajših distancah imajo bivši plavalci res veliko prednost. Nekaj minut, ki jih pridobijo na plavanju nikakor ne moreš nadoknaditi na kolesu saj je vožnja v zavetrju dovoljena. Ravno tako je na teku, kjer sta dolžini 5 oz. 10 km, težko veliko nadoknaditi. Plaval sem čisto po mojih trenutnih zmožnostih – tempo 1:40. Vedno imam sicer občutek, da bi šlo še malenkost hitreje. Na začetku na polno štartaš, da se naredi selekcija potem pa enostavno padeš v nek svoj ritem. Opravim super menjavo in gasa. Na kolesu sem nekaj časa sam potem ujamem enega od tekmovalcev in nadaljujeva skupaj. Na prvem obratu sledi spust po katerem uidem naprej in ostanem sam. Kmalu za tem me dohiti nek drug tekmovalec, ki mu sledim. Imel sem srečo, da je na triatlonu sodelovala tudi SV s svojimi člani. Veliko je bilo štafet in tekmovalec pred mano je bil glede na oblačila v štafeti in odličen kolesar. Moja naloga je bila le slediti. 2x sem šel naprej za dobro minuto ali dve, da se je malo nadihal potem pa je zopet prevzel pobudo za narekovanje tempa. Skratka v 3 krogih sva se zelo približala prvi skupini tekmovalcev. Sledila je menjava in še tekaški del, ki je v Kočevju kar zahteven saj ni nobene ravnine. Gre za sorazmerno kratek tek – odtečem v času 20:23 kar je 8. mesto med vsemi tekmovalci (tekaški del). Po prihodu v cilj kjer me je že čakal Bine se malo okrepčam potem pa se skupaj odpravita proti jezeru, da se malo ohladiva. Temperature so bile ta dan zelo visoke in za nas tekmovalce ne najbolj ugodne. Po vračanju nazaj mimo menjalnega prostora kamor sem šel po kolo slišim uradnega napovedovalca, ko objavlja neuradne rezultate in moje ime – drugo mesto v kategoriji. Super si rečem to je pa kar presenečenje.
Sledile so še zaslužene testenine z omako in podelitev. Potem pa počasi proti domu.
Super sobota v družbi Bineta in ostalih triatloncev.
Bohinj, 31.8.2024
CEBE Triatlon jeklenih v Bohinju je tokrat potekal 37. Sam sem se ga udeležil četrtič. Je bilo pa letos prvo leto, da je bilo več plavalcev (61) kot veslačev in SUP-ovcev (skupaj 35). Kar močna konkurenca in predvsem velika številka napram prejšnjim letom. Tokrat smo se tekme udeležili trije člani TK Gorenjske. Poleg mene še Tilen in Gorazd. Tilna organizatorji že dobro poznajo, Gorazd pa je bil prvič. Seveda je v Bohinju potrebno nekaj suporta za kar je poskrbela moja draga žena Tadeja. Glede na številčno udeležbo in nepoznane konkurente nisem prav veliko pričakoval. Generalno sem vedel, da je, če ne še kdo drug, Tilen sigurno boljši. Kako pa bo znotraj kategorije bom pa videli tekom tekme. V Bohinju je vedno zelo domače, preprosto ter ob enem organizirano na visokem nivoju. Ob prevzemu štartne številke in ostale robe nas tekmovalcev vedno pričaka na domač kruh namazana zaseka in šilce žganjice (v Bohinju je bilo ta čas pred leti tudi že zelo hladno in deževno) ter kava. Tokrat sem bil tako neobremenjen, da sem si privoščil kos kruha s prej omenjenim priboljškom. Sledi priprava in že smo v vodi kjer zopet iščemo boje, da sploh vemo kam plavati. Prva se vidi slabo, druge se sploh ne vidi. Ah, bomo že nekako. Itak bo kdo pred nami in bomo sledili. V Bohinju vedno plavamo z neopreni in nam nekoliko slabšim plavalcem je super, saj pripomore k boljši plovnost in se nam vedno pozna tudi na času.
Uradni napovedovalec (Jure Sodja) napove štart in kmalu zaslišimo pok, ki nas požene po vodi. Plavam na drugem mestu za mlajšim plavalcem Nacetom Mlakarjem. Kmalu nam uide in ostanem sam spredaj. Nenehno pa se sprašujem kje je Tilen saj je boljši plavalec in običajno pridem kakšno min za njim iz vode. Po glavi se mi rojita dva scenarija… ali sem jaz danes v super formi ali pa je s Tilnom nekaj narobe. Je bilo pa res, da vsakič, ko sem pogledal iz vode za pravo smer sem očitno ravno toliko zmanjšal hitrost, da me je nekdo zadel v podplat. Sigurno je Tilen sem si mislil. Iz vode pridem kot drugi in hitro na kolo. Kolo sem si tokrat sposodil od prijatelja Mitja, ki ima gravela. Na koncu se mi zdi, da je kolesarska trasa taka, da ni velike razlike med gorskim in gravel kolesom. Je pa meni zelo domača pozicija na kolesu in za malo lepši makadam zelo dobra opcija. Malo pred prehodom na makadamski del v Srednji Vasi me dohiti Tilen in pravi, da bo danes težka, da nekaj ni pravi. Razložim mu moja dva scenarija… kolesariva skupaj nekaj km, ko naju dohiti Tomaž Pilih iz TK Trisport Kamnik. Tilen je ravno nekaj motovilil in mu je na slabšem delu ceste zdrsnilo sprednje kolo tako, da je celo padel. Je pa rekel, da je sicer OK tako, da sem sam sledil Tomažu. Malo pred Uskovnico na ravnem delu naju prehiti nek kolesar, ki očitno ni bil na tekmi. Sam sem ravno jedel oz. odpiral energijsko ploščico. Vse skupaj mi je vzelo ravno toliko, da sta mi ušla. Za Uskovnico takoj za najbolj strmim delom me dohiti še Tanja Kompan. Na menjavo pridem kot tretji. Pred nami je še tek do Vodnikovega doma. Glede na prednost Tomaž in Tanje sem si mislil, da ju bom težko dohitel. Kot prejšnja leta sem ravninski del odtekel malo hitreje oz. po najboljših močeh in res ju vidim takoj ob prihodu mimo koče na planini Konjšica, ko sta nekje na sredi travnika. Sledijo najtežji 3 km na tekaškem delu in si rečem, če bo kje možno je to na tem delu do Studorskega prevala. In res Tanjo prehitim že pred Jezerci Tomaža pa mi uspe ugnati malo pred prevalom. Takoj zatem sledi spust in drvim kar me nesejo noge. Moram si nabrati nekaj prednosti si mislim. Sploh se ne želim obrniti in preverjati kje je Tomaž. Šele po cca 2 km kjer pot zavije za rob pobočja preverim situacijo. Tomaža ne vidim kar je super znak, očitno sem si nabral kar lepo prednost. Kljub temu, da je bilo težko, da me je že vse peklo, se mi je na obraz narisal nasmeh. Vsaj imel sem občutek, da mi kljub stiskanju zob usta vleče proti ušesom. A je možno… da bom kar prvi? HUDO. Sledi še zadnji km in kar naenkrat se pojavim pred Vodnikovem domu in to je to… CILJ. Res dobri občutki. Dobro minuto za mano pride v cilj Tomaž, nato sledi še Jurij, ki je zaostal 3 min in sledi še Tanja, ki je prišla v cilj ravno tako pod 3 urami. Zatem si sledijo ostali tekmovalci.
Počakam Tilna, ki mi je potem povedal, da že nekaj dni ni OK in to se mu je danes dobro poznalo saj je kar nekaj izgubil na samem kolesu, ki je njegova najboljša disciplina in potem še dodatno na teku. Skupaj z Markom Bonetom smo potem odšli nazaj proti Rudnem Polju. Oba bivša atleta sta imela kar nekaj tem za predelati. Sam sem bil bolj tiho, več ali manj poslušal in občasno dodal svoje mnenje. Se je pa pot kot vsako leto vlekla in kar ni in ni bilo konca.
Kar se nam je celo pot vsaj do Jezerc zdelo čutno je to, da nikjer ni bilo Gorazda. Že lansko leto v Poreču se mu je nastop ponesrečil zaradi predrtih obeh zračnic. Očitno je bilo spet nekaj narobe. Tokrat je imel po koncu kolesa tako hude krče, da je zaključil in se ni lotil tekaškega dela. Res smola.
Sam sem takoj po vrniti vzel kolo in se odpravil v Bohinj kjer me je čakala Tadeja. Zjutraj je počakala, da smo prišli iz vode, vzela stvari in jih pospravila v avto. Potem se je s kolesom odpravila na Pokljuko po isti poti kot mi ter se potem po drugi strani mimo Šport hotela in Jelke vrnila v Bohinj. Dobiva se pri jezeru in samo skočim še v vodo, da se malo osvežim. Na Pokljuki je bilo nekoliko oblačno in na tej višini sem takoj ob spustu proti Šport hotelu pomislil, da je kar hladno in ni bilo nobene želje po skoku v vodo. Bolj ko sem se spuščal in predvsem potem po zgornji bohinjski dolini pa je bila želja po vodi vedno večja saj je bilo v Bohinju še zelo vroče. Potem skočiva do avta urediva stvari in nazaj na Pokljuko na podelitev.
Triatlon jeklenih je štel tudi za DP v kros triatlonu kar sem izvedel šele tik pred štartom. Super organizacija in organizator se vsako leto lepo potrudi, da je pestro tudi na podelitvi na Rudnem Polju. Tokrat so poskrbeli še za ansambel. Mi je bilo na koncu kar nerodno, da smo takoj odšli. Vendar sem bil od celega dneva res utrujen in sem komaj čakal, da pridem domov. Verjetno je bilo pri ostalih enako.
Bled, 7.8.2024
Tradicionalni blejski vikend. Letos nekaj posebnega saj je potekala 40. letnica od prvega triatlona. To je bila sploh prva triatlonska prireditev pri nas. Pričakovano se je zbralo veliko število udeležencev. Če se ne motim, se je tekme ponovno udeležilo tudi ducat tekmovalcev, ki so natopili na krstni prireditvi. Mene osebno je fasciniral Brane Breznikar, ki je pri 74 letih še vedno zelo aktiven in se še sedaj udeležuje Ironman tekem. Noro. Kot je povedal za RTV SLO je prvih 10 let tekmoval namenoma le na polovičnih razdaljah zadnjih 30 let pa gre enkrat letno na celega. Predlani je bil na Havajih, ravno tako se je kvalificiral letos vendar se tekme ne bo udeležil. Meni je bilo noro njegovo plavanje saj je prišel na prvo menjavo s časom 24 min in 30 sek…Za občutek je to ravno nekje na sredi med najboljšimi plavalci in menoj, ki se imam glede na čase, za solidnega plavalca.
Bled vedno postreže s kopico distanc in disciplin. Vrhunec pa je državno prvenstvo v olimpik distanci (1,5-40-10). Česne je zopet zastopal tudi Bine v akvatlonu.
Tekme super sprint se je udeležil tudi naš predsednik Matjaž Štibelj, ki je bil najmlajši izmed pionirjev triatlona in je nastopil na prvi prireditvi star še ne 18. let. Zato, da je lahko nastopil je moral celo prilagoditi svojo letnico rojstva saj je bil pogoj za nastop polnoletnost. Poleti se je resno pripravljal predvsem v prvi disciplini – plavanje tako, da si je že po prihodu iz vode nabral kar veliko prednost in ostalo opravil zelo rutinirano in brez večjih težav zmagal. Posledično smo imeli kar dobro navijaško vzdušje (Kona, Nace, Tadeja in Urška).
Tilen je bil tokrat pravi in je opravil z odliko tako, da je osvojil 1. mesto v svoji kategoriji.
Pri meni pa tokrat ni šlo vse po planih… običajno mi jo malenkost zagode nastop v Bohinju tokrat pa se je malo zalomilo na Bledu.
Včasih dobesedno »obujemo prevelike čevlje«…
Plavalni del čisto po pričakovanjih sledi super menjava in že drvimo po pešpoti proti Veliki Zaki. Vse po planu. Nabere se nas manjša skupina in složno nadaljujemo. Ujamemo nekaj tekmovalcev pred sabo in kasneje nekje v tretjem krogu nas ujame najhitrejša skupina, ki je sicer krog pred nami vendar, če jih uspeš držati, super saj lahko kar nekaj nadoknadiš. Z njimi se še četrtič zapodim v klanec proti železniški postaji. Če sem iskren, se ti na vrhu kar malo bliska pred očmi vendar veš, da ne smeš spusti. Sledi ravnina do ostrega zavoja in spust do Male Zake kjer je čas, da malo zadihaš. V petem krogu nam najhitrejši ravno na vzponu pobegnejo in komaj držim priključek s Tomažem (zopet sva »borbala« skupaj s Tomažem Pilihom) in še dvema tekmovalcema. Mimo železniške je zopet letelo, ko za las zgrešim večjo luknjo v cesti. Cesta je okoli železniške res slaba in v primeru večje skupine je kar težava, ker nimaš veliko prostora in manevra, če se je potrebno na hitro izmakniti kakšni oviri. Mislim si… tale je pa huda… ni dobro, če zapelješ vanjo… in ravno to se mi je zgodilo v naslednjem krogu. Pred mano so bili 3-4 tekmovalci. Na vzponu smo se polovili in sam sem narekoval tempo, ko sta dva tik pred vrhom pospešila. Tomaž jima je sledil in ravno tako sem sam hotel obdržati stik in poganjal na vso moč. Na ovire na cesti ni bilo niti časa razmišljati saj sem imel sam s seboj dovolj dela. In zapeljem ravno v omenjeno luknjo. Čutil sem udarec in upal, da je vse OK. Bolj, ko smo se približevali desnemu ovinku in spustu sem čutil, da nekaj ni OK. Sprva sem misli, da je počila zadnja guma. Pri zavoju pa sem ugotovil, da je prazna sprednja in se komaj izognil padcu saj nisem mogel zaviti. Sledi sestop in veliko razočaranje. Pa tako dobro je kazalo. Ne no, pa ne ravno pred zadnjim krogom… kaj na naredim? Je kakšna možnost, da nadaljujem? Sigurno je… samo kaj? Vem, da s tem kolesom ne bo šlo nikamor več.
Potem pa sledi drugi bolj komični del mojega nastopa.
Sem si rekel nič… priti moram do menjalca potem bom pa videl kako in kaj. Tečem s kolesarskimi čevlji seveda cel spust. Nekje na sredini srečam mlajšo tekmovalko, ki je z očetom in mamo ravno odhajala. Gledam kolo in pravim, če mi ga posodijo za en krog. Nihče ni imel nič proti. Kolo je bilo sicer zelo majhno pa nič zato… moram odvoziti še en krog. Itak so me vsi prehiteli, da osvojim vsaj GRČO. Hitro ugotovimo, da imam sam pedala Shimano, punca pa Look tako, da je moja ideja splavala po vodi. Nič tečem dalje in pridem do krožišča v Mali Zaki tik pred menjalnim prostorom. Odpravim se proti njemu in si rečem to je to. Nekaj me ošvrkne… ne odstopil pa ne bom… nekaj bom že. Gledam okoli in na drugi strani vidim dva navijača, ki imata ob sebi specialki. Grem do njiju. Eden je bil itak dve glavi večji od mene tako, da drugega vprašam, če mi posodi kolo. Ravno tako ugotovimo, da ima Look-ove pedala. Pravi kolega saj po moje se isto zapne. Sam sem vedel, da ne, vendar vseeno poizkusim. Seveda ni šlo. Kaj čem. Ajde možgančki sedaj se izkažite… Aja kaj pa če mi daš še čevlje. Ja lahko, odvrne. Sezujem svoje in obujem njegove. Itak sem imel težave, da sem jih zapel, ker jih nisem bil vajen. Vzamem kolo, svojega jima kar pustim in rečem: »Ga vzamem pred menjavo«.
Sedaj pa res burleska…
Hitro ugotovim, da mi noga kar pleše v čevlju, ki so cca 3 številke prevelike. Sledi še večje presenečenje saj se nisem mogel normalno usesti na kolo. Sem mislil, da mi bo kolke ven zmetalo. Zopet sem imel občutek, ko sem kot otrok dobil od koga, ki je bil večji, kolo za kakšen krog in si se komaj zbasal nanj. Samo peljati se je bilo pa fino in super se ti je zdelo, da se voziš s tako velikim kolesom. No tokrat ni bilo ne fino in ne super. Praktično sem cel krog odvozil v stoje in tistih nekaj spustov malo počil in se zbasal na sedež.
Od tu naprej je bil cilj samo priti do konca o kakšnem boljšem rezultatu niti nisem razmišljal. Takoj za Malo Zako so na ovinku navijali moji in sem Tadeji povedla kaj se je zgodilo in kje sem pustil kolo.
Ob prihodu do menjave sem najprej gledal kje so sedaj vsi saj sem potreboval svoje kolo za v menjalca. Kaj so si mislili sodniki in gledalci ob progi niti ne želim razmišljati. Tadeja me kliče s strani kjer je parkirišče odhitim tja zamenjam kolo in v menjalni prostor. Uredim menjavo. S sezuvanjem nisem imel nobenih težav saj je šlo stopalo ven brez odpenjanja… Ko želim na tek pa vidim kolega, ki mi je posodil kolo in me kliče, če mu lahko še čevlje vrnem. Itak. Grem nazaj po čevlje jih dostavi in potem naprej na tek.
Prvi krog odtečem po pričakovanjih, tempo 4 min/km. Od vsega utrujen in še nemotiviran saj sem vedel, da so me v cca dobrih 10 min kar sem jih porabil in tudi zadnji krog na kolesu je bil katastrofa, večinoma oz. vsaj moji konkurenti prehiteli. Prepričan sem bil, da bom nekje okoli 7. mesta v svoji kategoriji. Drugi krog odtečem bolj rezervirano (tempo 4:25) saj sem bil prepričan, da so krog pred mano in bodo po večini zavili v cilj jaz pa še en krog. Motivacije res ni bilo nobene. V zadnjem krogu na obratu, ko se že vračam proti cilju in imam do konca še cca slaba 2 km pa vidim kar nekaj fantov (konkurentov v kategoriji veterani I), ki so običajno za mano, da imajo do konca še več kot sam. Sledi tek v cilj kar so dale noge, ki so seveda že lepo utrujene in zelo pekoče. Zanimivo koliko kljub vsem bolečinam lahko še izstisnemo iz sebe, če je potrebno.
V cilju pridem potem z mešanimi občutki kaj in kako bo saj kolesa ne smeš menjati. V primeru tehničnih težav lahko zadevo urediš sam vendar se na teh krajših distancah to zelo pozna in tega skoraj nihče ne dela. Sem si mislil… prišel sem v cilj vse kar sem imel od počene gume je dodatnih več kot 10 min in tudi tek ni bil kot bi bil, če bi bilo vse kot mora biti.
Mimo pride tehnični delegat tekme (Mitja Dečman, poznava se še iz košarkarskih vrst saj je bil tudi sam pred leti košarkarski sodnik). Me prime za uho in greva za stavbo.
Pravi Mitja: »Kaj pa je bilo to?«
Jaz: »Nič, kaj pa je bilo?«
Mitja: »Zamenjal si kolo«.
Jaz: »Zakaj sprašuješ, če veš?«
Mitja: »A veš, da tega ne smeš?«
Jaz: »Aja, ja zdaj vem. Saj veš, da ne odnehamo in nekako se moral priti do cilja. Če je potrebno, me boste pač diskvalificirali.«
K sreči se ni nihče pritožil in sem ostal uvrščen. Kljub težavam, ki sem jih imel pa vseeno osvojil drugo mesto v svoji kategoriji. Ne vem pa kako bi se končalo, če bi bilo vse OK, glede na čase sem imel sigurno možnost, da bi bil 3. na DP v kategoriji člani 2. Kategorije na tekmah so na 5 let, na DP pa na 10 let.
Sledila je še podelitev in prijetno druženje ob naših članih. Ter sedaj že tradicionalen obisk picerije Orli ob povratku domov. Vsi, ki ste letos zaradi takih in drugačnih razlogov manjkali sedaj veste kaj vse ste zamudili tako, da se naslednje leto vidimo na Bledu. Gremo TK Gorenjska…