Moj drugi
IRONMAN –
Celovec 16/06/2024
Zadnji metri, ko je za trenutek pozabljenih vseh dobrih 10 ur miganja in več mesecev oz. bolje rečeno let treningov in discipline. Ko se za nekaj trenutkov »odklopiš« in uživaš ob prihodu v cilj. Od bolečin si itak odklopljen že zadnjih nekaj km …
A kaj, ko že v naslednjem trenutku iščeš prostor, da se usedeš, kljub temu, da te že v naprej skrbi kako boš potem vstal.
Tokrat sem nekje na 27-em, 28-em km teka razmišljal, da je to moj zadnji IM, potem nekje na 35-em km samo to, da moram priti do cilja in cca 30 min po prihodu v cilj že o naslednjem … kje je tu logika …
Skratka, moja druga preizkušnja na tej distanci in seveda neka določena pričakovanja. Če je bila lani želja ob prvem nastopu zadevo dokončati nekje med desetimi in enajstimi urami, je bil cilj tokrat prečkati mejo 10 ur. Glede na lanski rezultat 10:09:56 je bilo sigurno izvedljivo. Ni se izšlo … pa nič zato, saj smo še mladi.
Letošnje izkušnje sem se lotil malo drugače kot lani. Preteklo leto vse na podlagi lastnih izkušenj, poznavanj triatlona in vsega kar spada zraven (treningi, prehrana, počitek) ob vseh ostalih dejavnostih v katerih sem prisoten (družina, sorodniki, prijatelji, služba in sodelavci, sojenje …).
Dejstvo je, da ti triatlon zleze pod kožo in postane način življenja. In če imaš nekaj rad ti ni težko in vse s tem potrebne dejavnosti že nekako vključiš med ostale bolj pomembne stvari v življenju. Če še ostali okoli tebe to razumejo in predvsem sprejmejo, je še toliko lažje. Po drugi strani pa sem prepričan, da je trdo delo in disciplina lahko super vzgled za otroke. Kakorkoli obračamo smo starši tako v pozitivnih kot tudi negativnih dejanjih pa naj nam bo to všeč ali ne, vzgled svojim otrokom. Kljub temu, da otrokom dopovedujemo, da nekaj kar delamo ni OK in naj oni ne delajo istih napak. Vse skupaj je čisto enostavno, če želiš, da tvoj otrok nekaj ne dela, tega ne delaj sam, pika.
Sam sem mnenja, da je otroke potrebno čim manj »crkljati«. Pa ne v smislu, da jim namenoma otežujemo zadeve ampak, da jih pustimo do neke razumne mere in predvsem, da sami popravijo svoje napake.
Pristop do letošnje preizkušnje.
Po lanskem super debiju sem sam pri sebi točno vedel, da je moja šibka točka kolo saj sem napram ostalim v tej disciplini največ izgubil. Plavanje zelo solidno, ravno tako tek. Točno to se je ponovilo letos.
Je pa res, da sem si lansko jesen rekel, da moram čez zimo poskrbeti, da ohranim nek nivo pripravljenost in sem spomladi, ko se je potrebno bolj načrtovano začeti pripravljati za Celovec, spočit. Ravno zato sem tudi spustil večino tekem KZTL.
Kako pa se še bolje pripraviti na samo preizkušnjo najbolj vedo izkušeni tekmovalci. Eden od teh je Tine Lavrenčič, ki se poleg tega, da sam tekmuje, ukvarja tudi s trenerstvom. Priporočili so mi ga prijatelji in sem si rekel zakaj pa ne. Ideja je bila, da čas, ki ga namenim triatlonu čim bolj koristno porabim. Poleg vsega nismo več rosno mladi in zelo pomembno se mi zdi pravilno in predvsem zmerno trenirati v smislu porabljenega časa in težavnosti, da se čim bolj izognemo morebitnim težjim poškodbam in pretreniranosti.
Skratka, konec februarja se slišiva in dorečeva detajle. Pripravil mi je program, ki sem se ga potem strogo držal. Deluje na platformi TrainingPeaks. Plaval sem po programu, ki ga imamo v okviru TK Gorenjske. Nekaj dolžin seveda dodal saj je potrebno preplavati 3,8 km. In nekaj specifičnih treningov mi je dal Tine. Kolo in tek pa strogo po Tinetovem programu. Kar mi je bilo najbolj všeč je čas, ki sem ga porabil za treninge. Treniral sem v povprečju 10-15 h/teden kar je cca 3-5 ur manj kot prejšnje leto. Poleg vsega so tudi treningi sila zanimivi in raznoliki tako, da te žene naprej in ni nikoli dolgčas. Super je bila tudi razporeditev vseh treningov in disciplin saj je med težjimi treningi dovolj časa za regeneracijo in praktično nikoli nesem bil utrujen ali čutil večjih bolečin od preteklih treningov. Tudi sama odzivnost in analize ter priporočila s Tinetove strani super. Najprej sem sicer razmišljal ali bi se povezal samo z nekom, ki bi mi svetoval glede kolesa vendar sem se potem odločil kar za vse. Predvsem kolo in tek, da je tudi prava kombinacija obeh disciplin.
Je pa sigurno težko primerjati lanske rezultate saj je šlo za različno kolesarsko traso in predvsem vremenski pogoji so bili popolnoma drugi. Vedno gledamo nazaj in delamo analize kar je seveda prav in pogoj, da v bodoče lahko nadgrajujemo in ne ponavljamo istih napak. Sam lahko rečem, da letošnjo sezono nisem opravil niti dveh treningov v pogojih, ki smo jih imeli na tekmi. Dež, sonce, zopet dež in mraz (na določenih spustih me je konkretno prezeblo in na določenih vzponih je teklo od mene). Poleg vsega je bila zelo visoka vlaga in ko je posijalo junijsko sonce, ki je že konkretno toplo, zelo neprijetne razmere, vsaj za mene. Ravno tako je bila kolesarska trasa drugačna. Odpeljali smo dva enaka kroga. Lani je bil prvi krog drugačen in nekoliko lažji kar se tiče vzponov. Je že res, da smo ravno tako v prvem krogu nabrali kar nekaj višinskih metrov vendar so se mi zdeli bolj taki »rolling« kar pomeni, da si jih skoraj preletel. V drugem krogu pa je tistih nekaj vzponov kar strmih in se jih prevozi počasi. Tudi utrujenost v drugem krogu se malo pozna. Ne glede na vse je potrebno narediti skoraj 2000 višinskih metrov.
Tek je potem potekal brez posebnosti. Menjave super še posebej druga med kolesom in tekom. Vse potrebno za tek razen tekaških copat sem dal v zip vrečko. Torej na menjavi odložil le čelado, si obul tekaške copate vzel vrečko in gasa naprej. Tekaško čepico, očala sem si potem nadel v začetku teka, ravno tako namestil gele v žepe dresa.
Kar se tiče prehrane je bilo letos vse do potankosti načrtovano:
Na kolesu je šlo vse po planu na teku pa mi niti na misel ni prišlo, da bi odprl zadnji gel. Že ob misli nanj mi je šlo na bruhanje. Prve tri sem vzel po planu potem nekje od 30 km dalje pa bolj podrobno kot lansko leto pogledal okrepčevalne postaje in si privoščil tudi kakšen požirek Cole ali energijski napitek.
Kot pravijo pravi poznavalci in izkušeni tekmovalci je glavno na tovrstnih preizkušnjah, da prideš »spočit« na tek in da se prava tekma začne nekje med 25-im in 28-im km teka. Ko opraviš z nekaj tekmami veš, da to drži kot pribito. Ko pa razlagaš nekemu laiku, ki triatlona ne pozna oz. so mu te zadeve nepoznane mu nikakor ni jasno kako si lahko po 3,8 km plavanja in po 180 km kolesa spočit. Predvsem gre za dolgotrajen proces, ko se telo navadi na določeno obremenitev in potem predvsem na kolesu paziš na utrip, da ne gre čez mejo in se držiš nekje v coni 3 – 70-79% max srčenga utripa.
Ob začetku teka sem vedel, da na kolesu ni šlo po pričakovanjih in bo potrebno na teku nadoknaditi kar nekaj minut. Glede na vse treninge, ki sem jih opravil mi je Tine na podlagi podatkov iz teh treningov rekel, da v kolikor pridem »spočit« in seveda energijsko (prehrana) poln iz kolesa bi moral držati nekako tempo na teku 4:15 min/km kar pomeni cca 3 ure za maratonsko razdaljo. Meni se je to takoj zdelo nemogoče. V mislih sem imel lanskoletni čas 3:19:56 in sem si rekel, če bom nekako v teh okvirih (pred tekmo sem vseeno računal, da bom imel boljši čas na kolesu v primerjavi z lanskim rezultatom) ali kakšno minuto hitreje bo super. Sam sem sicer imel v mislih, da bi tekel nekje tempo okoli 4:30 min/km. Vendar sem se po kolesu dobro počutil in sem si mislil zakaj pa nebi poskusil s predlaganim tempom. Vse skupaj je šlo nekje do 12 km na katerem sem imel povp. tempo 4:19 min/km. Potem pa je začelo vse postajati težko in tempo je hitro padel na 4:30 – 4:45 min/km. Do 25-ega km mi je uspelo držati tempo pod 5:00 min/km. Potem pa sem imel v zadnjih cca 17-ih km tempo okoli 5:15-5:30 min/km. Tekel sem nekje 4:45 min/km vendar sem si, kot sem že omenil podobno kot lani podrobno ogledal okrepčilne postaje in si na njih pridelal dodanih 15 – 30 sek/km. Ko sem se pred leti pogovarjal s prijatelji, ki so pretekli maratonsko razdaljo so mi pravili, da je najtežje med 32-im in 38-im km. Po 38-em km pa si potem že tako blizu cilja, da že nekako iztisneš in premagaš zadnje km do cilja. Pri Ironmanu pa je očitno že toliko za tabo, da ta »težek« del pride, vsaj pri meni, nekje okoli 30-ega km. Potem nekje na 35-em km si pa vedno rečem, če sem za seboj pustil že 3,8 + 180 + 35 km bom pa seveda še teh 7 stisnil. Je pa vedno zelo, zelo težko in ravno zato tudi težko opisljivo z besedami kaj v tistih trenutnih prestajaš. Težko opišem koliko ti pomeni kakšen znan obraz ob progi, navijanje, bodrenje, pozitivne misli v naših glavah in nenazadnje malenkostni srečni dogodki iz preteklosti, ki se ti v tistih trenutkih prikradejo v misli in te ženejo proti cilju. Obenem pa si neizmerno jezen predvsem nase saj si sam tisti, ki si se prijavil na to »noro« (v pozitivnem smislu) preizkušnjo. Še vedno sem mnenja, da je največ poguma potrebnega za odločitev in samo prijavo!!! In skupek vseh teh delčkov te nenazadnje pripeljejo v cilj. Časi pa so zelo relativni. Nekomu je zgolj cilj priti do cilja in opraviti s preizkušnjo. Sam sem mnenja, da se moramo v življenju čim bolj potruditi. Seveda imamo prioritete, ki so tako kot mi sami, zelo različne in si za različne stvari postavimo različne prioritete. Meni je trenutno cilj oz. vodilo, da testiram sam sebe do kam lahko sežem ob tej količini treninga in odpravljanju pomanjkljivosti, ki se mi zdijo popravljive seveda pogojeno s samo starostjo. Rezultati vsaj v športnem smislu ne morejo iti nenehno navzgor in vsak od nas ima nekje meje.
Ostale zadeve povezane s samim dogodkom zelo podobno kot lani (logistika, ureditev v menjalnem prostoru, spremstvo). Seveda je bila tudi tokrat z mano Tadeja brez katere bi bilo se skupaj razen same tekme verjetno zelo težko izvedljivo. Žena hvala. Bine in Nace sta bila tokrat na košarkarskem turnirju v Crikvenici tako, da sta imela zanju bolj prijetne obveznosti kot navijati za »fotriča«. Ravno tako je imel oče nekaj zdravstvenih težav in se z mami nista pojavila nekje ob progi. Nas je pa tako kot lani ob tekaški progi vzpodbujal Tomaž Šink in kar nekaj sicer nepoznanih slovenskih navijačev. Sem imel pa tokrat družbo med tekmovalci saj sta se preizkušnje udeležila tudi Tilen in Juš. Oba ravno tako člana TK Gorenjska. Opravili smo skupen kolesarski ogled trase in se največ družili na bazenu ob plavalnih treningih. S Tilnom sva opravila tudi kar nekaj skupnih kolesarskih treningov. Glede na dosežen čas na kolesu so se Tilnu omenjeni treningi zelo poznali … meni malo manj.
Sicer sem pa potem v juniju že komaj čakal, da je preizkušnja za mano saj najprej seveda sledi nekaj dni počitka potem pa miganje bolj za lastno dušo in užitek. Predvsem imam v mislih sobotna kolesarska druženja s prijatelji v sklopu KD Trenča. Ravno tako torkove runde na Jezersko s Tilnom in vedno se nama še kdo pridruži. Imam celo občutek, da so mi v času priprav manjkali ti skupni treningi predvsem Jezersko kjer smo se enkrat na teden »udarili« kolikor je imel pač tisti dan kdo v nogah … verjetno eni izmed bolj učinkovitih treningov na kolesu.
Sedaj pa sledijo počitnice, dopusti in kaj hitro bo tukaj jesenski del. Plan kot pretekla leta, Jekleni, Bled in potem v oktobru še Zadar – državno prvenstvo v polovični razdalji. Mogoče se najde še kakšna krajša tekma v Sloveniji.
Potem pa bo potrebno pogledati česa se lotiti v letu 2025… nekaj bo potrebno najti. Mogoče zopet Celovec ali pa kakšna druga lokacija … za spodnjo torto se je vredno potruditi … ni bila samo lepa ampak predvsem odličnega okusa.
