Ironman – Klagenfurt am Worthersee – 18.6.2023
(swim 3,8 km; bike 180 km in run 42,2 km)
Glede na ogromne razdalje bo temu tudi primeren zapis. Ogromna zadeva, ki pa na koncu le ni bila tako huda, in v ponedeljek sem že povsem normalno startal z delom. Običajno si po napornem vikendu privoščim umirjen ponedeljek, ki ga zaključim z večernim plavanjem. Tokrat je bilo drugače saj sem plavanje izpustil in popoldne izkoristil za čiščenje rekvizitov z nedeljske tekme, večer pa za ogled nogometne tekme med Slovenijo in Dansko. Ravno tako sem torek izkoristil za regeneracijo (košnja trave).
Pojdimo lepo po vrsti. Velikokrat se tudi sam ozrem nazaj in premišljujem kako sem prišel do sem … Dejstvo je, da sem že od nekdaj občudoval vrhunske športnike … kaj dosegajo, kakšne čase, distance … kako so lahko na takem nivoju … koliko truda, energije, volje in odrekanj je potrebno …
Vse to se nam običajnim ljudem zdi neverjetno. Lahko pa pogledamo z drugega zornega kota … ti ljudje verjetno uživajo v tem kar delajo (OK kakšnih fighterjev v ringih ne razumem niti jih nikoli nisem poskušal razumeti) in s tega stališča zadeva postane zelo razumljiva in preprosta. Nekoč sem nekje prebral, da najbolj uspešni ljudje svojega dela ne jemljejo kot »službo« ampak kot igro. Poglejmo otroke, ki se cel dan lahko igrajo (pustimo rekvizite …), ker v tem uživajo in se imajo fino. Normalno, pride tudi prepir, ki ga najbolje in najhitreje rešijo sami brez vključevanja staršev.
Sam si kot astmatik nekje do dvajsetega leta starosti z večjimi napori niti nisem ukvarjal. Kot otrok sem treniral namizni tenis in od četrtega razreda dalje košarko. Vedno sem imel željo igrati nogomet ali hokej, se je staršem to zdelo prenaporno. Kakorkoli, kar je bilo je bilo, je pa dejstvo, da sem občasno, ko se mi kaj ni dalo, bolezen izkoristil sebi v prid …
Košarka mi je prirasla k srcu in ob prehodu med osnovno in srednjo šolo sem se zavedal, da kakšne resne košarke nikoli ne bom igral, zato sem se odločil, da opravim izpit za košarkarskega sodnika. Opcija je bila ali trenerstvo ali sojenje. Trenerstvo je seveda za začetek bistveno lažje saj se ukvarjaš z otroki in ne obratno kot pri sojenju, kjer se vsi akterji na tekmi ukvarjajo s tabo, ker kot začetnik delaš napake … Vedno sem imel rad čas, ki sem ga namenjal športu in s tega stališča trenerstvo ni bila prava izbira. Trener ima praktično vse popoldneve treninge in za nagrado konec tedna še tekme, sodnik pa odsodi delegirane tekme in je to to. Da ne bo pomote, tudi sodniki veliko vlagajo v svoje delo (priprava, analize, spremljanje celotnega dogajanja v košarki …). Kar je bolje je to, da si razen tekem in ogledov večino ostalih aktivnosti planiraš sam.
S plavanjem sem se srečal nekje v starosti 25 let … sploh ne vem kaj me je pičilo. Plavanje mi je bilo že od nekdaj všeč predvsem v smislu gibanja in delovanja ne celotno telo. V času zaključka študija sem se vpisal na plavanje in 2x/teden plaval slabi 2 leti. Potem sem s 27. leti kot sodnik napredoval na 1. SKL in s tem so prišle dodatne tekme in priprave … kar pomeni manj časa in takrat sem s plavanjem prenehal. Vedno pa imel v mislih, da bom »enkrat« zopet plaval.
Če se postavim še malo nazaj, je bila moja prva resna rekreacija kolesarstvo s katerim sem se srečal v srednji šoli, ko sem že vedel, da bom s košarko počasi zaključil. Kar je bilo prostega časa poleg dela doma, šolskih obveznosti, sojenja, takrat sem bi tudi zagrizen gasilec in poveljnik pri PGD Stražišču sem se najraje usedel na kolo. To niso bile dolge ture, popoldne za kakšno dobro uro do max 2 uri tako, da sem na leto naredil cca 3000 km kar se mi je takrat zdelo vrhunsko.
Tek mi ni nikoli dišal. Sem si mislil … najbolj, da tečem okoli Stražišča … brez veze, na kolesu narediš vsaj nekaj km in kaj vidiš v sorazmerno kratkem času. Potem pa neko nedeljo sedimo v naši bazi in mi pravi Jure, da gredo na ljubljanski maraton (polmaraton, da ne bo kakšne pomote) in naj grem zraven. Sprva se mi je zdela zadeva čisto mimo … sem takoj rekel ni šans. To je bilo konec avgusta/začetek septembra in doma malo razmišljam … vsako leto imamo fizični test za sojenje v začetku sezone in se ravno poklopi, da se istočasno pripravim na obe zadevi … in se je začelo.
Če je Grega rekel da gre, potem gre. Ne da rabim vrhunski rezultat ampak čas, ki mi je ostal do maratona, moram max izkoristiti. Tekel sem parkrat na teden, nič posebnega brez kakšnih načrtovanih treningov. Na svojem prvem polmaratonu sem dosegel čas 1:36 in nekaj sekund kar je bilo super.
Potem sem se kar redno udeleževal ljubljanskega polmaratona, kraškega in istrskega, ravno tako sem hodil na kolesarske prireditve maraton Franja in maraton Alpe. Vedno sem imel rad, če se že nekaj trudim in rekreiram, da se sem in tja preizkusim na kakšni prireditvi, da vidim koliko mi še manjka do tistih res »dobrih«… oz. drugače povedano kako slab sem.
Nekaj let kasneje, sredi avgusta leta 2017 smo zopet sedeli v naši bazi po zaključku kolesarske runde, ko se Miha in Matej pogovarjata, da se bo počasi začelo plavanje v notranjem bazenu. Takrat sem že malo slutil, da bom naslednjo sezono pri sojenju na 2. SKL saj so prihajali mladi sodniki, sam pa tudi ob takratni službi nisem nikoli imel želje soditi kakšnega mednarodnega nivoja. Sojenje sem vedno jemal kot drugo dejavnost in ne kot prioriteto. Tako je še danes in verjetno me imajo zato tako radi vsi akterji na tekmah … s svojimi več kot 20 letnimi izkušnjami poskrbim, da so tekme odsojene kot se pričakuje in brez večjih težav.
In tako sem se ponovno lotil še plavanja brez posebne ideje po triatlonu. To je bilo takrat zame barvna televizija. Glej ga zlomka, nekje ob koncu leta smo zopet sedeli tam kot običajno le, da je bilo tokrat po plavanju, ko Miha reče, da bo naslednje leto na slovenski obali IM 70.3. Če se še dobro spomnim so se mi kar posvetile oči in 1, 2, 3 sem bil za. Še prijava in kar je je. Če sem se prijavil, grem! Tako sem se leta 2018 udeležil svojega prvega triatlona – IM 70.3 (polovična razdalja – 1900 km plavanja, 90 km kolesa in 21 km teka).
Do letošnjega leta sem imel za seboj 5 polovičnih IM in večino triatlonskih tekem na državnem nivoju. Prve krajše distance sem se udeležil konec leta 2020, ko je bilo zaradi korone med letom praktično vse odpovedano. Sem si rekel, če treniram, da se vsaj nekje preizkusim.
Sedaj pa IM Celovec!!!
Zadnjih nekaj let se v zimskem času udeležujem Kranjske zimsko tekaške lige in letos sem se v zaključku še posebej potrudil saj se mi je obetal podium, ki mi je na koncu dal potrditev, da sem dobro pripravljen in dal dodatnega zagona. Rekel sem si, če po koncu lige ne bo kakšnih poškodb, ki bi malo upočasnile treninge se prijavim na celo razdaljo in Celovec je najbližji. Seveda sem potreboval še Tadejin JA … Izkoristim nek večer, ko leživa v postelji in nisem čisto prepričan ali je že spala ali ne in ji rečem, če bi imela kaj proti, če se prijavim. Po moje je rekla JA (v smislu »nič nimam proti«) samo zato, da je lahko zaspala. Kakorkoli, dobil sem odobritev in sledila je le še prijava. Glede na takratno pripravljenost in čas, ki mi je ostal (4 mesece) nisem imel nobene bojazni, da se ne bi mogel primerno pripraviti.
Že nekaj let za tek uporabljam Polarjev program kjer si nastaviš želeno distanco, določiš kolikokrat na teden boš tekel in datum tekme/prireditve (program je sicer dolg 12 tednov). Če je prireditev kasneje ti program sam prilagodi treninge. Kar se mene tiče super zadeva. Pred uporabo tega programa sem vedno tekel na polno in bil nenehno utrujen. Ko pa sem enkrat začel trenirati po programu, utrujenosti ni bilo več. Najprej sem si mislil, da je to brez veze vendar sem vztrajal in rezultati so bili vidni že na prvih tekmah zimske lige. Celotna zadeva bazira na max srčnem utripu in potem ti program določi meje in pove v katerih conah trenirati. Da ni dolgočasno, imaš znotraj tedna tako od lahkega teka, dolgega teka do intervalov in pokriješ vse kar rabiš. Poleg tega imaš še dodatne vodene aktivnosti saj tek ni le tek kot tak. To pomeni, da poleg teka delaš še vaje za moč ter telo (core) in imaš dva različna stretchinga (statičnega in dinamičnega). Če povzamem, 5 tekaških treningov, 2 treninga za moč in 2 aktivnosti raztezanja. Sam sem se striktno držal tekaških treningov. Ostale zadeve pa izvajal po potrebi oz. kar mi je dopuščal čas. Če se je le dalo, sem naredil stretching, ki se mi zdi zelo pomemben del celotnega procesa poleg masaž.
Kolo je svoje poglavje … v času korone sem nabavil trenažer, ki je poleg raznih aplikacij (sam uporabljam Zwift) top zadeva predvsem v zimskem času in ob slabem vremenu v jesenskem in spomladanskem času. Lahko enostavno kolesariš ob malem morju tras, ki so ti na razpolago, lahko tekmuješ z ostalimi lahko uporabljaš raznorazne prednastavljene trening programe ali pa se udeležuješ skupinskih voženj katere so mi najljubše saj se vedno malo bolj potrudiš kot če bi vozil sam. Kolesaril sem kot običajno 4x/teden.
Ostane še plavanje, kjer nam Urška pripravlja treninge. Seveda sem malo pogledal treninge tistih top triatloncev in videl, da preplavajo ogromne razdalje/teden (cca 12-14 km). Sam sem si dal cilj na teden preplavati vsaj 9 km. Plavam 3x/teden in to pomeni pon in sredo med 2.600-3.000 m in v soboto še razliko. Če smo imeli npr. pon in sredo med 2.200-2.400 m sem kakšno vajo naredil dodatno serijo in prišel do cca 2.800 m ter potem v soboto povprečno odplaval še 4.000 m. Tako sem tedensko odplaval cca 10.000 m.
Tako nekako so zgledale priprave zadnje 4 mesece. Povprečno sem treniral tedensko med 15-20 urami. Je bilo pa letos kar dolgo časa slabo vreme in sem bil veliko na trenažerju tako, da me je na koncu malo skrbelo, ker nisem imel veliko dolgih voženj. Zadnji mesec in pol sem res gledal, da sem na teden opravil dve daljši vožnji eno vsaj 120 km in eno nekje med 150-180km. Številke so se pred nastopom ustavile pri: plavanje – nekaj več kot 200 km, kolo – dobrih 5000 km in pretekel sem cca 1400 km.
V aprilu sem se udeležil istrskega maratona in to je bil prva preizkušnja na 42 km. Kot sem pisal predvsem zaradi testa in občutkov na tej distanci. Čas 3:02:15 je bil super predvsem ob predpostavki, da nisem bil utrujen. Edina napaka, ki sem jo naredil je bila hitrost v zadnjih 3 km kjer je šlo okoli 4min/km saj sem lovil čas pod 3 urami. Na daljšem strmem spustu pred Izolo sem si očitno »nabil kolk« ki me je nato, sicer nič posebnega, ampak čutil sem bolečino praktično potem do Celovca. To me je malo jezilo, ker sem se bal kako mi bo po kolesu šlo na teku.
Konec maja sem si vzel še eno nedeljo, da sem šel odpeljat traso in sem vedel kaj me čaka na kolesu.
Zadnji teden pred tekmo sem opravil 3 plavalne treninge, 3 tekaške in 2 kolesarska. Praktično kot običajno brez vikenda, seveda ob manjši intenzivnosti in krajših distancah.
Seveda sem zadnji teden 50-krat pregledal spletno stran prireditve, trase, urnike, če sem slučajno kaj spregledal. Na koncu sem si rekel kaj kompliciraš … pokliči Šinkca itak je bil že 100x v Celovcu (Tomaž Šink, član TK Gorenjske, ki ima za seboj, če se ne motim 38 Ironmanov, ja še enkrat preberi 38!!!). Tomaž mi je v 20 min razložil vse kar rabim vedeti … naslednjič ga poličem že prej … res 20 min in same koristne info (parkiranje, kdaj biti kje, kup tistih majhnih in pomembnih detajlov, …). Najboljša mi je ta, ko mi je pravil, da je kar zoprno, ko se plava nazaj proti kanalu, ker gledaš naravnost v sonce in pravi: »mal poglej fino je, da se na nekaj osredotočiš in plavaš tja, da ne zaideš iz smeri. Tam je po moje ena cerkvica in jaz sem se fokusiral na to.« Pol pa sam razmišljam kje bom sedaj našel cerkvico itak bom prvič sploh plaval v tem jezeru in niti ne vem kako zgleda pogled iz jezera proti mestu… Potem pa na tekmi pridemo do 2 boje, ko sledi obrat nazaj proti obali in v kanal. Pogledam iz vode in tam nekje v daljavi med stavbami nekaj podobnega zvoniku… to je to… glavo nazaj v vodo in gremo dalje ob mislih kje je med vsemi temi stavbami našel ravno ta zvonik?
Že ob svojem prvem nastopu v Kopru leta 2018 sem si pripravil spisek potrebščin za vsako disciplino posebej… je bil kar dolg in sem ga potem z naslednjimi nastopi le krajšal tako, da je trenutni optimalni in mi vedno pride zelo prav. V četrtek zvečer pripravim vse kar potrebujem razen hrane. Tega dela se lotim v petek popoldne… gele in ploščice imam v kleti in sem jih v zadnjem obdobju redno jemal na treninge saj sem vedel, da je hrana na preizkušnji ZELO pomemben dejavnik. Prepričan, da imam še kup gelov ugotovim, da jih je samo še 5… super. Ura je 16:35 in petek je… kje naj sedaj dobim vsaj še 5 gelov, ki sem jih imel plan vzeti s seboj… Edino kar mi tisti trenutek pade na pamet je AGP na Laborah kjer vem, da imajo SIS gele, ki sem jih občasno tudi jedel. Pridem na Labore in iščem klasične gele, ki jih poznam pa jih ni. Mi Janez in Matej hitro razložita, da so ti, ki so na razpolago boljši in močnejši… niti se mi ni dalo razlagati, da ne rabim boljših in močnejših ampak tiste, ki sem jih navajen. Ni druge, vzamem vsakih po 4 kose.
V petek popoldne opravim še izzy tek cca 40 min in v soboto zjutraj še plavanje… tudi dogodek… že v sredo po plavanju preverim pri operaterki na okencu kako je s plavanjem čez vikend saj je bilo rečeno, da se v petek zimski bazen zapre in odpre letni. Pravi, da bodo plavalci v soboto še notri kar je bilo super.
V soboto pridem malo prej kot običajno, malo čez 6. uro in si rečem, če še nikogar ne bo, bom pač malo počakal, da se bazen odkleni. Pokljukam in vrata odprta… top si mislim, zmaga, bom malo čez 7 že doma. Stopim korak ali dva naprej in na vhodu na bazen ni več stojal za prehod??? Nekaj ni… pokljukam vrata na vhodu v garderobe in so zaklenjena, poskusim še na drugi strani in ravno tako nič.
Kaj sedaj… malo moram še odplavati… ja nič kaj čem, grem pogledat na letni bazen kaj se dogaja. Vidim reševalca na letnem bazenu in si mislim top… nekaj bo… ampak zopet vse zaklenjeno. Kje priti noter? K sreči potem malo pred 6:30 uro pridejo prvi plavalci in sem vedel, da bomo lahko plavali. Niso pa imeli ključa in smo zopet morali nazaj na zimski bazen skozi katerega so nas potem spustili na letnega (reševalec je imel le te ključe).
Letos sem tako otvoril letni bazen … kar je tudi svojevrsten dogodek… tako sem odplaval še zadnjih 1300 m medtem, ko so se plavalci ogrevali.
Po plavanju ob vračanju proti zimskemu bazenu kjer sem imel avto začutim neko pekočo bolečino na palcu… kaj je sedaj to??? Pogledam in dva žulja od natikačev. Super si mislim, a je treba? Najprej pomislim kaj to pomeni za jutrišnji dan… na kolesu verjetno ne bo težava in upam, da me ne bo motilo na teku, ko si že tako najbolj utrujen in te res moti, ampak res, vsaka malenkost. Na koncu se je izkazalo, da sta bila žulja na takem mestu, da me ni prav nič motilo.
Doma spakiram vse potrebno kar potrebujem oddati v menjalni coni in se odpravim proti Celovcu. Z mano je šel še ati Janez saj smo bili dogovorjeni, da me pridejo naslednji dan vzpodbujati, ko bom tekel, skupaj z mami ter Binetom in Nacetom. Ati pa tudi že nekaj časa ni bil v Celovcu in je bilo super, da je videl kje se vse skupaj dogaja in predvsem glede dostopa (morebitne zapore cest) in samega parkiranja.
V soboto potem nič posebnega, registracija, ogled prireditvenega prostora, štart plavanja in oddaja kolesa in vrečk za kolo in tek v menjalnem prostoru. Oddal sem kolo in v vrečki dal vse potrebno razen hrane in pijače. Izpustil sem še tlak na zračnicah saj je kolo ostalo na soncu. Da ne bi kaj počilo, do nedelje zjutraj.
V soboto je ravno potekal košarkarski Živ Žav v Besnici kjer so bili Tadeja, Bine in Nace. Urnik se je ravno »poklopil« in če takoj pičiva nazaj ujameva še pivo in obe tekmi, da bom vsaj malo prisoten. Prideva ravno pred začetkom tekme 4. razredov kjer igra Bine in nato še 3. razredi z Nacetom. Tadeja in Polona sedita ob igriščih kot večina ostalih mamic in žena. Vprašam kje je moški del in pravita na tribuni… kakšni tribuni??? ja za šankom… OK potem greva pa tja. Sam sem seveda pivo izpustil kot običajno v zadnjem času. Se mi kar pogosto dogaja sploh ne vem zakaj??? Občasno mi res sede mrzlo pivo in spijem kakšnega brezalkoholnega. Sicer pa sem bil in sem še vedno res toliko osredotočen na cilj in same treninge, da mi niti ni pasalo piti saj sem vedel, da me naslednji dan čaka jutranji tek. In vedno se ob prvih korakih jutranjega teka sprašujem zakaj mi je tako top saj v njih res uživam.
Sobota zvečer pa še finiš pred nedeljskim vrhuncem. Pripravim bidone, gele in ploščice. Glede prehrane sem se čisto na podlagi izkušenj odločil, da bom na kolesu jedel ploščice, gele in pripravil sem si 2 manjša sendviča (najboljši domači kruh, ki ga pripravi Tadeja na katerem sem obrezal skorjo, na eno polovico sem dal arašidovo maslo in na drugo domačo ribezovo marmelado by mami Janja – res je dobra – sladka v kombinaciji s kislim, na sredino pa rezino kraškega pršuta… njami). To s sendviči sem prakticiral že dalj časa saj sem si rekel, da vsaj nekaj »konkretnega pojem. Vedel sem, da na kolesu ni težav glede prehrane… sediš in ješ, večji izziv je tek. Ko se gibaš je težko jesti, ravno tako piti. Za tek sem se odločil, da vzamem le gele, pil bom pa vodo na okrepčevalnicah.
Med vsemi koristnimi info, ki mi jih je dal Šinkec je bil tudi podatek glede opcije »personal bag« kar pomeni, da si si lahko pripravil osebno vrečko za kolo in tek. Kolesarsko si dobil na postaji na 95 km, tekaška pa na prvi okrepčevalnici. Super zadeva. Ni bilo vse kar sem imel namen vzeti na kolo tovoriti s seboj celo traso in lahko sem si pripravil 2 svoja bidona. Zadnje čase največ uporabljam napitek Zero… ima »kao« elektrolite in je brez OH, ki so me vedno tako neprijetno napeli.
V soboto se odpravim malo prej v posteljo okoli 21. ure. Za 30 min si nataknem še »ribiške« škornje, ki mi jih je posodil dr. Medo in zatem zaspim. Ko sem ravno omenil našega doktorja je prav, da povem, da sem zadnje obdobje res gledal in šel na cca 14 dni na masažo nog. Prej sem hodil le občasno. Malo več med zimsko ligo sicer pa mogoče na en mesec oz. ko sem začutil kakšno manjšo bolečino v mišicah. Glede nato, da sem v zadnjem obdobju pretekel cca 60-70km/teden je bila to sigurno super zadeva saj tek zaradi prenosa sil in udarcev ob tla zakrči mišice in sem se naslednje jutro na teku res odlično počutil. Zadnjo masažo sva opravila še v četrtek zvečer.
Zelo hitro zaspim in prepričan sem bil, da se bom tudi hitro zbudil in potem premišljeval kako bo. Pa sem presenetljivo dobro spal. Zadnje dni tudi nisem čutil pretiranega »pritiska« in mi je bilo vse skupaj dokaj ne obremenjujoče. Večkrat sem sam sebe vprašal zakaj sem tako na izzy… mislim, da sta dva razloga… prvi je ta, da sem imel za seboj že nekaj triatlonov in izkušnje so zelo pomemben del kot povsod v življenju. In drugi del, da sem res vložil max kar je v moji moči in trenutnem znanju, ki ga imam pri pripravi, načrtovanju samih treningov, prehrani, počitku,…
Uro sem imel nastavljeno na 3:10. Podobno kot ostale dni se, ne vem sicer zakaj, običajno zbudim nekaj minut prej. Nič drugače ni bilo v nedeljo zjutraj.
Je pa res, da sem ob načrtovanju malo razmišljal ali bi zadnjo noč spal nekje ob Celovcu ali doma. Glede na to, da je do Celovca cca 1 uro ob 4-ih ponoči še nekoliko manj sem se odločil, da spanje doma v domači postelji z lahkoto nadomesti nekaj dodatnih min vožnje.
Zjutraj kot že nekaj let pojem moje kosmiče s domačimi borovnicami, orehi, kupljenimi robidami in rozinami katerim dodam žlico Tsampe v kombinaciji z konopljinimi proteini (kmetija Klepec). Vse skupaj že prejšnji večer zalijem z vodo in dodam dve žlici grškega jogurta… sem že lačen…
S seboj pa vzamem banano, da še nekaj pojem cca 1h pred štartom. S Tadejo se odpraviva ob 3:55 od doma… prazna cesta in v Celovcu pri Minimundusu parkirava ob 4:50. Na parkirišču je že kar živahno…
Vzamem torbo ter tlačilko in se odpraviva proti menjalcu. Pridem do stojal z vrečkami in grem mimo zadnjih treh stojal do četrtega kjer sem pustil prejšnji dan svoji vrečki. Gledam, in na stojalih nižje številke od mojih… gledam okoli in nič mi ni jasno… potem grem po številkah naprej in pridem do zadnjega stojala kjer je ravno v kotu moja številka 2098. Očitno ni bilo vseh prijavljenih in so stojala, ki so bila viška odstranili. Kar se mene tiče še bolje saj imam svoje stvari na robu zadnjega stojala. V vrečki dodam gele in ploščice ter vzamem kol. čevlje saj sem jih pritrdil na kolo. Pri kolesu napolnim zračnici in opazim, da nimam Garmina, ki sem ga pustil pripetega na nahrbtnik jer sem imel vse potrebno za plavanje. Res je top, ko nimaš težav z časom in je Tadeja skočila po števec, ki ga nato namestim na kolo in vse je pripravljeno. Greva do avta kjer vzameva kar potrebujem za začetek in se odpraviva proti štartu.
Aja nekaj sem pozabil… velika potreba… običajno uredim takoj zjutraj, enako je bilo v soboto. Me pa potem navre še v soboto proti večeru, ko smo že doma… si mislim pa ne sedaj kako bom šel pa zjutraj. Ampak kar je treba je treba… v nedeljo zjutraj ob 3-ih ni bilo niti najmanjše možnosti karkoli opraviti. Prime me na poti v menjalca in super… sicer se sprašujem od kje saj sem šel v soboto 2x nisem pa pretirano veliko jedel… malo več kot običajno. Ta del je urejen…super.
Prideva do štartnega prostora in vse kar mrgoli… tekmovalci, osebje, spremljevalci,… Greva do jezera, da vidim kje je sploh štart in kako vse skupaj izgleda. V soboto sem gledal le od daleč saj je štart na »mestni plaži«, ki je plačljiva in v soboto ni bilo možno priti čisto blizu. Boje se mi zdijo tudi daleč in najbolj oddaljenih niti ne vidiš. Itak sem si rekel, da bo za nekom plaval in bo šlo… še dvakrat se obrnem in zopet pomislim, da bi mogoče še kaj spravi iz sebe… Tadeja tudi omeni, da bi šla še na WC in se opraviva proti sanitarijam… najprej sem imel en kup dela, da sem sploh ugotovil kje se konča oz. začne vrsta… ampak kot sem že rekel, če imaš dovolj časa ni panike in lepo počakam. Za primerjavo lahko povem, če je bil slučajno kdo, ki bere v ponedeljek na nogometni tekmi SLO : DEN v Stožicah, da je bila vrsta 2x daljša kot na stadionu za pijačo in kokice pa smo bili bistveno hitreje na vrsti kot sem prišel do pijače in kokic…
Pripnem pas za utrip, oblečem dres in si nadenem neopren, zajamem sapo in Tadeja zapne še zadrgo in namesti vrvico za odpenjanje. Čip sem si nadel že doma, ko sem se usedel v avto, da se ne ponovi zgodba iz Ptuja prejšnje leto, ko sem na štartu ugotovil, da sem brez čipa…seveda smo rešili, kot vedno vse rešimo, mi je bilo pa kar vroče… Sledi še objem in poljub. Tadeja pravi Srečno jaz pa moja klasika… ajde se vid’mo…
Gledam kam bi se postavil saj je bilo vse polno…imel sem pa željo čim prej štartati. Na samem štartu pa nisem bil prav zgoden, nekje ob 7:36, ker sme že slišal 2x pok za profi kategoriji moški in čez dve minut še ženske. Gledam levi in desno in vse polno… malo se naredim šveda in po balkansko čez ograjo… potem se še malo pririnem naprej in čakam… zadnje besede napovedovalca in kakšen meter pred mano se umaknejo stojala… o madona saj sem čisto na začetku… nič zato, če bo kdo hitrejši me bo že prehitel. Bolje kot da se jaz z drugimi ukvarjam, naj se oni z mano, kot pri začetnih korakih sojenja. Štartam med prvih 100 tekmovalcev in na začetku res malo razmišljam… ne bodo me sedaj celo progo prehitevali. Potem se pa dokaj hitro naredijo razlike in plavam svoj tempo. Razmišljam vse sorte razen tega ne koliko je še do cilja. Občasno pride mimo kakšen plaval-ec/ka ampak nič posebnega. Najbolj mi je bilo smešno, ko se spomnim na zapis: Swim in crystal clear water … WTF… saj še tekmovalca pred sabo ne vidim pa je pred mano 0,5 m … sicer čisto OK je pa voda kalna in motna. Potem pa plavam, plavam, plavam in pridem do prve trikotne boje, ki pomeni obrat za 90° in tako nadaljujemo do druge, ki je nekoliko bližje cca 500 m in že se obrnemo nazaj proti obali in kanalu… kot sem že omenil najdem »Šinkov turn« in gasa dalje. Ko razmišljam za nazaj, mi je plavanje res hitro minilo. Plavanje po kanalu je pa tudi čisto OK. Na ogledu kolesarske trase sem potem odtekel še cca 10km in del je potekal ob kanalu. Takrat se mi je zdelo, da je rastje v njem visoko in tik pod gladino. Za tekmo pa ne vem ali zadevo očistijo ali pa sem narobe videl. V celem kanalu, ki ga je 1000 m sem enkrat samkrat zadel v nekaj ne vem kaj… je pa res, da sem plaval po sredini tudi gneče ni bilo, nekaj tekmovalcev. Mine pa tudi hitro saj je ob celotnem kanalu veliko ljudi in sam diham na 3 zamahe tako, da sem spremljal dogajanje na levi in desni strani… malo sem tudi gledal ali bom kje videl kakšno vijolično trenerko (Tadeja)… pa je nisem zasledil. Iz vode prideš ob hotelu in potem okoli njega in po pešpoti do menjalca, je kar dolga pot nekaj 100 m.
V menjalcu gasa do zadnjega stojala kjer se uredim za kolo (nisem nič pretirano hitel). Važno, da sem vse vzel in namestil kot je potrebno. Stvari iz plavanja pospraviš nazaj v bike bag in vrneš nazaj na stojalo. Potem na koncu parkirišča vzamem še kolo in gremo proti izhodu. Na kolesu si seveda obuješ čevlje… če bi mi na Ptuju uspel tak skok na kolo bi bil med 10!!! Ena noga je samo padla v čevlje na drugi si malo pomagam, zategnem paščka in gasa. Vklopim še Garmin in naprava res ekspresno najde progo. Garmin mi je koristil predvsem za spremljanje hitrosti in obratov ter kar je najpomembnejše mi je kazal vse vzpone… koliko višine je še potrebno premagati koliko je do konca vzpona in vidiš prerez tako, da si približno vedel kakšen naklon te čaka. Na roki pa sem imel uro Polar. Ravno tako sem nosil polarjev pas za srčni utrpi saj sem vedel, da bom imel uro ves čas na sebi. Polarjeve ure uporabljam še ves čas ukvarjana s resnim športom in se kar ne morem ločiti od njih. Ob zadnjem nakupu sem malo razmišljal ali bi vzel kakšen model firme Garmin in bi imel potem tudi povezavo s kolesarskim »računalnikom«. Na koncu sem se odločil, da ostanem pri Polarju. Kolo je res potekal super. Gledal sem, da sem jedel na 30 min in na 15 min pil. Kar je bilo malo moteče je to, da so me celo progo prehitevali. Kar tako, manjše skupine in vedno me je prijelo, da bi se priklopil… pa sem si, sedaj vem, da pravilno, rekel NE, greš svoj tempo. Vse treninge sem imel hitrosti okoli 30km/h in to je trenutno moj domet. Računal sem, da bo na tekmi malenkost bolje saj so ceste zaprte in se ni potrebno nikjer ustavljati in res sem potem zaključil s povprečno hitrostjo 32km/h. Ustavil se nisem nikjer razen na postaji na 95 km kjer sem prejel svoja dva bidona, ploščice in gele. Prostovoljci so res top vse uredijo. Sam sem si namestil le nove gele in ploščice vse ostalo so uredili oni.
Malo pred polovico nekje na 85 km sem razmišljal podobno kot na istrskem maratonu, da je dobro, da ni polovička saj bi bil počasi že na cilju. Res sem se te dni večkrat vprašal… dobrih 10 ur je trajalo in se nisem nič dolgočasil…oz. razmišljal kdaj bo že konec.
Naslednji krog na kolesu je minil brez posebnosti… sem in tja je še kakšen priletel mimo ampak nič posebnega. Sam pa sem ji kar nekaj dohitel in prehitel na vzponih, ki jih sicer ni veliko. Na koncu je super speljana trasa saj se zadnjih 15 km spuščaš do cilja.
Na kolesu sem pojedel 4 gele, 4 ploščice in 2 sendviča ter spil 5 bidonov 750ml pijače (4x Zero in 1x ob koncu vzel na okrepčilni postaji bidon z vodo). Aja pa še to, vzel sem 2 tekočini z magnezijem… kot majhni epruvetki eno za kolo in eno za tek. Na kolesu sem preventivno eno vzel nekje na ¾ poti. Na teku pa potem nisem imel nobenih težav s krči in sem nanjo čisto pozabil.
Na kolesu je nekje na 2/2 drugega dela po cca 4 urah postalo vroče saj je bila ura 11:30 in je lepo pripekalo predvsem na vzponih, na ravnini je bilo OK.
Edino kar je bilo mogoče malo moteče na kolesu, me je na koncu že nekoliko bolelo nad zadnjico saj si zaradi TT poze večino poti na ročkah in so te mišice bolj obremenjene. Nisem razmišljal kdaj bo konec ampak sem res nekajkrat v zaključku pomisli, da komaj čakam, da začnem s tekom in me bo bolelo kaj drugega…
Sledi zopet menjava in tekaški del. Obujem nogavice in čevlje ter nadenem čepico in se odpravim še na zadnji del, 42 km teka. Pričakoval sem tempo cca 4:30 in ker sem se odlično počutil je šlo še nekoliko bolje cca 4:20. Na postajah sem vzel gobice ter si jih zatlačil pod dres in spil kakšen požirek vode. Na kakšni vzel tudi led in si ga stresel zadaj za vrat in pod dres… top občutek. Na menjavi sem se spomnil, da sem v zaključku kolesa pozabil vzeti še zadnji »moj« gel in sem ga vzel nekje po 15 min teka. Res sem se super počutil in tudi trasa je super saj je večji del proge veliko ljudi, ki te vzpodbujajo. Je pa nekaj sonca in nekaj sence, se mi zdi da pol/pol. Razen v mestu tistih cca 3 km je res vroče saj je samo beton in tudi ura je taka, da ne more biti drugače, kadar junija na tem delu sije sonce. Naslednji gel tisti, ki ni bil »moj« vzamem malo pred eno uro teka. Že okus mi ni bil… ampak hrano rabimo ni druge. Sem pa imel občutek, da to ni to… ampak je šlo še nekje do 26 km, naslednji tak gel sem vzel po cca 1:40, nekje na 23km. Potem pa po cca 3 km začutim, da bi mogoče moral na veliko potrebo… čak ne se zajebavat… včeraj dvakrat danes zjutraj dvakrat, sej ne morem imeti nič v sebi… najprej ideja mogoče zdržim… ja malo morgen čez pol minute malo pred Red bull okrepčevalnico, ki je ravno v gozdičku gledam kje bom zavil v gozd. Potem pa vidim WC-je na začetku kampa. S prve zavijem levo in na prvo školjko… slačil sem se kot kakšen otrok, ki še ni osvojil teh osnov… moker dres noče dol… vlečem in si mislim najbolj, da sedaj še kaj strgam. Na hitro opravim… malo še posedim, da slučajno ne prileti še kaj, ko se bom že napravil. Potem zopet štorija spraviti moker dres nazaj gor… nekako mi uspe in tudi dresi so kvalitetni, nič se ni strgalo pa ga res nisem prav nič »šparal«.
Potem pa akcija dalje in je naslednjih nekaj km šlo še brez težav do cca 30km potem sem pa začel čutiti, da me pobira. K sreči nobenih bolečin in težav v glavi vendar ni bilo več svežine in pravega tempa. Si rečem ni druge stisni še teh nekaj km zadnjih 5 bo potem že tako blizu cilja, da ne sme biti težava. Od 30 km naprej sem si res okrepčevalnice dodobra ogledal… na začetku lepo počasi menjava gobic, sledi led potem si na eni rečem kaj če bi malo kole in vzamem kolo. Naredim požirek… topla kola ne se hecat… aja saj imajo led. Grem nazaj po led in potem je bila to čisto druga pesem. Med postajami sem odtekel po moje kar dober tempo 4:35-4:50 na postajah pa dodal dodatnih 10-15 sek.
Najbolj te razveselijo znani obrazi. Takoj za menjavo in prehodi na tek me bodri Šinkec, ki sem ga bil res vesel saj ga nisem pričakoval. Nato sledi Tadeja, ki je bila blizu Minimundusa kjer sva pustila avto. Nato so bili še Gorazd z družino in preseneti me tudi Grega Kok za katerega sem najprej mislil, da se je zgubil… kasneje pa sem ga povezal z Niko, ki je tudi nastopala. V naslednjem krogu pa so bili prisotni že tudi ostali člani družine Bine in Nace ter mami in ati. Res ni lepšega kot videti svoje domače.
Na teku kjer sem se večji del odlično počutil je fino, ko ti gre tako dobro ostali pa se mučijo in vidiš vse sorte… eni hodijo, bruhajo, sedijo, čakajo… in res ne želiš, da se tebi kaj takega pripeti. Je pa ta meja zelo tanka in hitro si lahko čez rob in bi tudi sam lahko bil v tej vlogi.
Zadnja 2 km sta bila potem samo še finiš. In super občutek, ko prideš skozi cilj.
Sledi zasluženo pivo v zaključnem prostoru, sadje in kakšen požirek isotonika.
Očitno sem bil res dobro pripravljen saj sem že v zaključnih km razmišljal kaj ni bilo OK in kaj bi moralo biti drugače, da bo naslednjič bolje. Edina posledica tokratne preizkušnje je bil žulj na palcu. Običajno ljudje na tovrstnih preizkušnjah razmišljamo zakaj sem se tega lotil, kaj mi je bilo, da sem se prijavil, nikoli več. Definitivno prehrana na teku (zadostna količina gelov, ki sem jih navajen) in moram malo preveriti pri bolj izkušenih glede hrane in pijače na teku. Seveda tudi na kolesu… mogoče je bilo celo preveč in je potem povzročilo nekaj težav na teku, čeprav dvomim. Po filingu so največji krivec novi geli, ki jih nisem bil vajen. Seveda se tudi sprašujem kaj in kdaj potrebujem, da bi tudi zadnjih 12 km odtekel v istem tempu kot prvih 30. Sigurno je možno.
Rezultat 10:09:56 je čisto realni čas kot sem ga planiral. Želja je bila med 10 in 11 urami. Kar je potrebno popraviti je definitivno kolo. Tako čez palec… manj časa in bolj sistemski trening saj rabim moč za ravnino. Lahko se dva dni vozim 30km/h ne morem pa se 2 uri 37 km/h….
Zaključek… super izkušnja, taka življenjska, ki ti da ogromno stvari predvsem v smislu premagovanja vsakodnevnih obveznosti in razumevanja kako majhni in nevidni in minljivi smo v tem širnem vesolju. Da je potrebno čim manj komplicirati in zadeve reševati čim bolj sproti. Še enkrat hvala vsem za vse nasvete, podporo in vzpodbude. Seveda najprej družina, Tadeja, Bine in Nace ter starši, ki velikokrat vržejo oči na otroke, ko se podijo okoli hiše medtem, ko jaz treniram. Teta Tončka je posebna zgodba saj so otroci veliko časa pri njej…ima neke vrste popoldanski vrtec (pri njej se zbere tudi do 8 otrok). Vedno ima kaj za pod zob, žejni ravno tako niso in predvsem jim noben ne »teži«. Je pa res, da se trudim takrat, ko sem doma in na razpolago biti čim bolj koristen in opraviti kar je potrebno, da zadeve funkcionirajo. Seveda so tukaj vsi prijatelji iz triatlonski in kolesarskih vrst pa verjetno se še kdo najde v tem zapisu.
Anything is possible – kje je naslednja postaja?
Grega Česen, Kranj, 22.6.2023