Ironman Frankfurt

V nedeljo 3.7.2016 je bilo v Frankfurtu Evropsko prvenstvo v Ironman triatlonu, ki se ga je udeležil Matevž Slapničar. Cilj mu je bil doseči čas pod 9.30, kar bi najverjetneje moralo zadostovati za pridobitev pravice udeležbe na Ironmanu na Havajih.

Tekma je potekala v za večino skoraj idealnih pogojih, le na kolesarjenju je bilo precej vetrovno, a za Matevža je bilo malo prehladno. A mu je vseeno uspelo.

V nadaljevanju je Matevžev opis tekme:

Plavanje je bilo po sistemu “rolling start” – vsaki dve sekundi so nas spustili po 6 na progo. Postavil sem se v box za pod eno uro nekam na sredino, kjer naj bi bili tisti, ki plavajo okrog 56-57 minut. Realno sem pričakoval plavanje okrog 1:03 in si misli, da med malo hitrejšimi lažje “ujamem prave noge”. Pred startom sem se že dobro ogrel z gumo in sklecami, tako da sem lahko začel na polno. Po nekaj sto metrih sem našel prave noge, ki sem jim lahko sledil do zadnje boje. Tip je imel praktične živo zelene črte na neoprenu, da je bil dobro viden. Štartal sem kar na pravem mestu: nekaj jih je sicer plavalo mimo, pa nekaj sem jih tudi prehitel, a v povprečju je bilo ravno v redu. Po 1500m, ko smo morali iz vode, je lastnik “mojih” nog tekel zelo počasi in mi paral živce, a sem se odločil, da bi bilo škoda zapravit take fajn noge, saj je bil tempo ravno pravi, da sem moral trdo delati v “zavetrju”, in sem ga zato raje počakal nekaj sekund. Na zadnji boji sem “svoje” noge sicer izgubil, a sem bil v eni večji skupinici, kjer je bil tudi dober tempo do cilja. Celotno plavanje je bilo zaradi rolling starta brez pretepanja.

Iz vode sem prišel v 59.30, kar je precej bolje od pričakovanj. Polar je nameril 3.9 km, tako da verjamem, da proga ni bila prekratka.

Po mivki v hrib sem se držal nasveta, da se nima smisla zagnati do menjalnega prostora in pognati pulz v nebo, in sem šel bolj zložno.

Ker je bilo napovedano le tja do 18 stopinj, sem se pošteno oblekel: kolenčniki, nogavice, neoprenske male galloše, kolesarski dres in rokavčki. Temu primerno je bila menjava dve minuti daljša od konkurentov. A mi ni bilo žal, saj je bilo na kolesu zjutraj 11 stopinj, potem pa se je “ogrelo” do 14 in šele proti koncu kolesarjenja na 17. Če se ne bi oblekel bi zmrznil. Edino rokavčke bi lahko kasneje med vožnjo oblekel, saj sem za oblačenje na mokro kožo rabil zelo dolgo.

Iz menjave je takoj letelo na polno. Prvih dobrih 20km je po ravnem in povprečje sem imel skoraj 41, kljub temu, da so bili pulz in vati čisto pod kontrolo (malo je sicer verjetno veter v hrbet pripomogel:) ) Rolling start je vplival na to, da smo bili zelo raztegnjeni in se niso delale skupine. Večino sem prehiteval, kakšen pa je tudi priletel mimo tako, da mi niti na misel ni prišlo, da bi ga zagrabil.

Celotna kolesarska proga je valovita a vseeno precej ravna, vse skupaj ima v vsakem od dveh krogov po 3 klance dolge kakšnih 5 minut (po cca 100 višincev). Skupaj se nabere dobrih 1000m vzponov. Vmes je tudi še dobrih 500 metrov kock, kjer vse leti naokrog in za kolo te resno skrbi, ali bo preživelo. Meni je v drugem krogu odkatapultiralo prednji bidon, na katerem imam tudi Garmin, in sem ga komaj ujel. Potem je bilo šele zabavno. Z eno roko sem komaj krotil skakanje kolesa po kockah, v drugi držal bidon, hkrati pa sem moral še prestavljati, saj se kocke vmes še malo pokonci postavijo. Ampak tudi ta del proge je hitro mimo.

Približno dve tretjini proge sem prevozil večinoma sam. Včasih sem koga dobil, da sva si dajala tempo, a sem klance vozil z rezervo in sem potem ostal sam. A vozili smo itak zelo narazen, saj so sodniki zelo radodarno delli kartone.

Zadnjo tretjino pa sem vozil pretežno v skupini približno šestih, a tudi tu je bilo zelo raztegnjeno, saj so kar trije od teh dobili kazen, pa se še zdaleč niso vozili na gumo. Za 5 metrov si že dobil karton in kazen 5 minut. Šlo je sicer malo počasneje, pa tudi vati so bili nižji, a se mi je v veter, ki je v drugem krogu precej ojačal, zdelo, da vseeno privarčujem nekaj vatov tudi na 10 metrski razdalji. To se je potem poznalo kasneje na začetku teka.

Okrog 120. km me je začelo zvijati v trebuhu. Panika. Takoj sem začel pospešeno piti vodo. Ker je bilo tako mraz, se nisem nič znojil in nisem bil žejen. Zato nisem pil dovolj vode. Kalorije pa sem vnašal po planu – cca 100g sladkorjev na uro. (kot vedno sem imel v enem bidonu zmešan koncentrat s 500g prahu in za vsakih 20km narisano črto, do kam moram popiti te sladke svinjarije). To je povzročilo previsoko koncentracijo sladkorja v želodcu in zato krče in napenjanje. Vnos vode je to uredil. Zgodba se je ponovila še cca 10km pred koncem kolesa. Spet panika. Do konca kolesa je bilo sicer malo bolje, a krči in napenjanje niso čisto ponehali.

Zadnjih nekaj kilometrov kolesa se proga spušča in v kombinaciji s tem, da sem že sicer malo manj garal v zadnji tretjini, nisem prišel v menjavo prav nič utrujen.

Druga menjava je bila hitra in že sem začel s tekom. Še nikdar nisem imel tako lahkih nog po 180km kolesa. To bo moj dan, sem si mislil. Problem je bil edino v želodcu, kjer je še kar tiščalo, a je hiter obisk Dixieja rešil problem.

Takoj je bilo bolje. Noge super, želodec OK. To bo moja dirka, sem si še naprej mislil. A kot ponavadi na Ironmanu ni nikdar dolgo tako kot izgleda v nekem trenutku.

Vreme se je poslabšalo in med tekom je občasno deževalo, a ni bil ravno naliv, tako, da ob uporabi visorja niti ni bilo preveč moteče. Toplo mi sicer ravno ni bilo, a preveč mraz tudi ne, čeprav sem si v menjavi slekel vse razen tri-majice brez rokavov.

Do 17. km je šlo super. Tempo je sicer z začetnih malo pod 4.30 sicer lezel proti 4.40, a počutje je bilo OK. Potem pa so začeli boleti kvadricepsi, kar se mi še ni zgodilo. Tempo je vedno bolj padal: 4.50, pa 5 pa …….. Kljub temu, da sem se basal z geli in drugimi oblikami sladkorja: Iso, Cola, RedBull, kot še nikdar prej na Ironmanu, ni šlo nič bolje.

Bolečina se je stopnjevala in zadnji krog (cca 10km) so se hoteli že pojavljati krči, tako da sem moral prav pazljivo teči, še posebej po klancih dol. Vedno bolj je bolelo in vedno bolj sem bil izmučen. Prepričeval sem se, da je vseeno kako počasi tečem, samo da ne zahodim. In je šlo leva-desna-leva desna-hrana-pijača-leva-desna…. Včasih sem za trenutek še pomisli, da bi koga, ki me prehiti, “prijel”, a je napad vedno zelo hitro po nekaj korakih minil.

Kar nekaj M45-49 štartnih številk me je prehitelo in prepričan sem bil, da Havajev ne bom videl. Seveda sem bil s tem zelo zadovoljen in hvaležen za to. Res nisem videl razloga, zakaj bi se hotel še kdaj tako matrati.

Zadnjih nekaj kilometrov se mi je pojavilo še hropenje pri dihanju, kar je tudi bilo prvič. Kot neka astma se mi je zdelo.

A kot vedno se je tudi ta matrarija končala in zadnjih 100m skozi špalir na starem frankfurtskem trgu je bilo skoraj užitek.

Iz plavanja sem prišel 25. v kategoriji, po kolesu sem bil 16., tako da ob tem, ko me je nekaj konkurentov prehitelo nisem mislil, da imam šanse za 11 mest za Havaje. A na koncu sem jih tudi sam nekaj očitno prehitel in končal na 13. mestu z 9.29.16.

Cilj je bil tako dosežen, saj sem želel priti pod 9:30, kar bi moralo zadoščati za Havaje in v roll-downu slotov se je res našel tudi eden zame.

Tako da se je cela zgodba lepo srečno končala.

Letos se je v pol leta do dirke nabralo 260 km plavanja, 4700 km kolesarjenja, 1300 km teka in še enih 50 ur drugih aktivnosti (fitness, tek na smučeh). Skupaj približno 420 ur.

 

Ironman Frankfurt
Scroll to top