V preteklih tednih je bilo na razporedu kar nekaj tekem, ki so se jih udeležili tudi člani TK Gorenjska. Kot običajno, nas tudi tokrat z obsežnim poročilo, razvaja Grega Česen.
Konec avgusta in v začetku septembra so sledili trije naporni vikendi, ki smo jih opravili nad pričakovanji.
Po državnem prvenstvu v Sprint triatlonu v Kočevju sta nas naslednji vikend čakali dve preizkušnji.
Prva je bila na sporedu v soboto 26.8. v osrčju Julijskih Alp, kjer se je odvijal:
CEBE triatlon jeklenih v Bohinju, 26.8.2023
Poznavalcem je izvedba že poznana in sledi le nekaj detajlov …
Na pot smo se odpravili 3 tekmovalci (Tilen Vrhunc, Tanja Kompan in Grega Česen) ter tehnični suport Tadeja Česen Šink.
Bohinj ga meni običajno malo zagode in nič drugače ni bilo tokrat … zjutraj pripravim vse potrebno za preizkušnjo in postavim svojega cca 20 let starega Scott Scaile na streho avtomobila. Na voznikovo stran. Tilnovo puščico damo na sovoznikovo stran. Tadejino in Tanjino kolo pa zadaj na nosilec, ki se montira na vlečno kljuko. In že veselo drvimo čez Zlato Polje proti Polici. Po vklopu na avtocesto seveda malo pospešim, avtocesta je le avtocesta. Po nekaj 100m pa nekaj malenkost zaropota, kot bi nekaj povozil. Pogledam v vzvratno ogledalo in po zraku leti moje kolo. Oooooo f… kaj pa je sedaj to??? Kar se da hitro ustavim na odstavnem pasu. Skočim iz avta in najprej pomislim na odsevni jopič vendar enostavno ni bilo časa. Tisti hip sem imel v glavi samo misel, da je potrebno kolo čim prej odstraniti. Obut sem bil v natikače in kar so me nesle noge je letelo nazaj proti kolesu, ki je obtičalo na voznem pasu. Med tekom sem kolikor se je le dalo usmerjal in mahal vozilom, ki so se približevala kolesu, naj pazijo na oviro. Pridem do kolesa in preverim, da je res prosto saj so hitrosti na avtocesti visoke in avtomobili kar švigajo mimo tebe. Skočim do kolesa in ga umaknem na rob odstavnega pasu.
Kolo, kako zgleda? Slabo. Zadnji obroč popolnima deformiran, krmilo zamaknjeno in kar nekaj odrgnin. Sprednji in zadnji menjalnik pa sta zgledala OK. Zadnje kolo se tako ali tako ni premaknilo, pri prvem lepo drsal disk ob zavorne ploščice. Hitro do avta, pogledam na streho kjer vidim odpeta oba paščka s katerima pritrdiš kolesi na nosilec. Kolo sem vpel le z glavnim držalom, ki objame okvir kolesa. Vse jasno … očitno me je nekaj zmotilo oz. sem nekaj premišljeval saj vedno kolo vpnem kot je potrebno in v celoti. No, vedno, enkrat ga nisem … ob hitrosti je seveda zaradi upora kolo obrnilo in snelo iz sredinskega držala. Kakorkoli, kar je bilo je bilo. Kaj sedaj? Najprej mi na misel pade moj serviser koles (Kok Bike clinic), Gregor Kok, sošolec iz osnovne šole s katerim sva veliko prekolesarila pred leti. Vedno tako »nabrušen«, da ko sva se vozila po Poljanski dolini (jaz seveda v zavetrju) v Gorenji Vasi nisem več vedel kje se me glava drži … že nekajkrat me je rešil iz zagate. Hitro po ravnini do izvoza Strahinj in nazaj proti Kranju. Kličem Grega, ki mi ravno pove, da je cca 5 min pred domom in se lahko oglasim. Ni bilo veliko debate in časa tako, da pogleda kolo, vzame zadnji obroč od svojega sina, zamenja plašč, zračnico in zobnik ter vpne kolo. Nastaviva krmilo in sprednje kolo. Vse skupaj z vožnjo nam je vzelo cca 30 min in glede na to, da smo imeli dovolj časa ni bilo pretirane nervoze … Tako sledi ponovni štart iz Kranja. Ni pa bil to prvi obisk pri Gregu v tem tednu … na kolesu sva v ponedeljek pred triatlonom menjala krmilo. Ostalo sem preverjal dan prej, ko sem čistil kolo in je izgledalo OK. V torek je sledil trening po gozdnih in makadamskih poteh v okolici Stražišča. Pri spustu iz Jošta mi je ravno pred domom zablokirala zadnja zavora. Kolo seveda ponovno dostavim do Grega s katerim se dogovorim, da uredi do četrtka do 15. ure. Zamenja kpl zadnje zavore in disk ter malenkost nastavi prestave. Od sedaj naprej bom gorca res peljal cca 2-3 tedne pred tekmo na servis oz. opravil kakšen trening, da kakšen dan prej odkrijem morebitne pomanjkljivosti in imam potem dovolj časa za servis. V četrtek nato sledi še en kolesarski trening z gorskim kolesom.
V Bohinj prispemo cca eno uro pred štartom, uredimo prijavo, oddamo vrečko z opremo, ki nam jo bodo dostavili na Rudno polje. V njej je vse potrebno za tekaški del (tekaški copati, čepica, palice in 2 gela). Organizacija v Bohinju je sila preprosta in domača, res prijetno. Odpeljemo se do parkirišča Labora, ki je rezervirano za triatlonce. Uredimo vse potrebno za kolesarski del in se opremimo za prvo disciplino – plavanje. S Tadejo se dogovorimo, da nas počaka in po plavalnem delu vzame neoprene, čepice in očala ter vse skupaj pospravi v avto. Nato se s kolesom odpravi proti Pokljuki – planina Konjščica.
Na plavanju nas je bilo cca 30 + kvadratlonci. Plavanje brez posebnosti. Zmotil me je le zadnji del, ko smo se vračali nazaj proti startu saj se je ena skupina malenkost pred mano oddaljevala proti desni strani. Začel sem se spraševati kam gredo saj se gre iz vode na levi strani in prejšnja leta se je od druge boje plavalo direktno nazaj proti izhodu iz vode.
Letos so bili z nami tudi kvadratlonci (tekma je štela za SP) in sem pomisli, da je mogoče potrebno plavati okoli boje, ki je na začetku in označuje sam štart. Sam sem plaval čim bolj direktno proti izhodu saj ni bilo nič rečeno, da je karkoli drugače. Bolj, ko smo se približevali izhodu bolj so bili blizu mene. Torej sem plaval pravilno s tem, da sem še nekoliko skrajšal pot. Iz vode pridemo prvi dokaj skupaj, znotraj minute. Sam sem bil, če se ne motim tretji za Tilom in Mirom. Sledi slačenje neoprena katerega nisem najbolj vešč pa vseeno ni večjih razlik. Skok na kolo in akcija. Pred mano, cca 20 m Tilen s svojim gravlom. Sprva sem upal, da ga bom ujel in potem skupaj odpeljeva kolesarski del. Pa se mi je samo oddaljeval. Moja kolesarska pripravljenost res ni 100% (letos prednjači tek) in verjetno je v prvem makadamsko-asfaltnem delu do začetka vzpona proti Uskovnici nekaj doprineslo še kolo. Nadaljujem v svojem tempu. V Srednji Vasi, ko se pred nami prikažejo prve serpentine tik pred prvo vidim pred seboj Mira. Kasneje ga nisem več videl skoraj do cilja, kjer mi ga uspe ujeti in skupaj prideva na menjavo na Rudnem Polju. Pred tem me prehitita še konkurent v moji kategoriji in Tanja. Sem si le rekel: Ne popuščaj, da ti preveč ne uidejo … sledi še tek. Davida vidim na začetku teka, ko se vozim proti menjavi in pomislim mogoče mi ga pa uspe ujeti.
Na teku taktika kot prejšnja leta. Do planine kar bodo nesle noge potem pa z glavo naprej. In res Davida ujamem in prehitim takoj za planino in že pred sabo zagledam Tanjo, ki jo ravno tako prehitim na najbolj strmem delu pred Studorskem prevalu (sem bil prepričan, da tukaj ne bo možno saj je odlična gorska tekačica). Od prevala sledi še cca 3 km razgibanega več ali manj ravninskega dela z blagimi vzponi in spusti. Pred mano nikogar, za mano nikogar in celo nekaj metrov prehodim … kmalu ugotovim, da lažje tečem in nadaljujem z blagim tekom. Tilen je naredil preveliko razliko na kolesu cca 7 minut kar mi ni uspelo nadoknaditi na teku (nadoknadim cca 3 minute). V cilj pridem kot drugi absolutno in 1. v kategoriji kar je odličen rezultat.
Letos nas je celo pot spremljalo sončno in toplo vreme. Za tovrstno preizkušnjo kar pretoplo tako, da je bilo prav prijetno malo posedeti in poklepetati z planinci in kasneje z ostalimi tekmovalci pri Vodnikovem domu.
Sledi spust nazaj proti Rudnemu Polju. Da zadeva ni prekratka malo začiniva saj na strmem delu zgrešiva in se drživa leve poti, ki pa vodi direktno mimo planine Konjščica proti Rudnemu Polju. S Tadejo sva bila dogovorjena, da se dobimo na planini tako, da je bilo potrebno najti pot do koče na planini. Uspe nama skoraj na koncu planine kjer se je toliko razredčilo ruševje, da se je dalo čez gozd priti nazaj na planino. Ob spustu me je večji del zelo bolel želodec, ne vem zakaj (izčrpanost, dehidracija). Na planini spijeva vsak polovico piva, ki je očitno pomagal saj bolečina nenadoma izgine. Skupaj se odpravimo nazaj proti biatlonskemu centru. Ob prihodu s Tilnom ugotoviva, da je najtežji del CEBE triatlona jeklenih Bohinj spust iz Vodnikovega doma do Pokljuke.
Skupaj smo se potem s kolesi spustili do Ribčevega Lazu kjer smo imeli avto. Tadeja je bila na spustu nekoliko počasnejša tako, da sva razliko s Tilnom izkoristila za hiter skok v jezero in smo skoraj istočasno prišli do avta.
Nato pa hitro nazaj na Pokljuko na podelitev.
Ena super sobota v super družbi, ki pa mi je vseeno ob poti nazaj dala malo misliti kaj vse bi se lahko zgodilo ob jutranjem ponesrečenem prihodu na avtocesto. Prej niti ni bilo časa. K sreči se je vse dobro izšlo in zaključek je, da vedno 100% fokus pri nameščanju kolesa vse ostalo povezano s tem dogodkom je že pozabljeno …
Super sprint triatlon Ljubljana, 27.9.2023
Takoj v nedeljo je sledil triatlon Ljubljana. Niti ne vem kaj je bil razlog, letos je bil le DP v super sprint distanci (350m – 10 km – 2,8km). Pol ure dolga preizkušnja in razen plavanja vse v rdeči coni srčnega utripa … Vse kar sem narobe naredil je bil eden izmet obratov na plavanju saj sem se prehitro obrnil in bil posledično preveč oddaljen od stene, da bi se lahko konkretno odrinil. S tem sem izgubil nekaj dragocenih metrov, ki so me potem tudi stale ob dobri menjavi dobre kolesarske skupine v drugem delu. Nekaj je seveda doprinesla tudi sobotna preizkušnja. Kolesarski del sva potem odpeljala skupaj z mlajšim tekmovalec iz NM (Rozman). Tekaški del pa brez težav. Letos sem kar se tiče teka res dobro pripravljen. Rezultat pa super saj mi je uspelo doseči 1. mesto v svoji kategoriji.
Olimpik triatlon Bled, 2.9.2023
Sledil je teden z nekaj manj treninga saj je vikend poskrbel za nekoliko težje noge v ponedeljek, ko sem vstal iz postelje. Bled je vedno čudovit že kot tak, ko pa se ob njem odvija še kakšna športna prireditev s vsemi tekmovalci, navijači in ostalim osebjem in seveda turisti dobi še posebno podobo. Sam sem se preizkušnje udeležil tretjič in mi je vse skupaj že zelo domače. Aleš je ponovno poskrbel, da je parkiral spodaj na parkirišču v Mail Zaki in smo imeli zopet zelo olajšane logistične zadeve. Nekaj malega zapleta je bilo edino na parkirišču pod Blejskim gradom kjer smo parkirali. Tokrat je peljal Gorazd. Kolesa smo imeli na prtljažniku zadaj na vlečni kljuki. Najprej je bilo potrebno sneti kolesa, da smo lahko odprli vrata in vzeli ostalo robo. Ima pa zadaj drsna vrata tako, da koles ni bilo možno nasloniti na zadnje kolo. Zraven je bil parkiran bel avto z italijanskimi reg. tablicami… po moje Volvo… meni se ni zdel nič posebnega. Avto kot avto. Previdno svoje kolo naslonim z zadnjim kolesom na zadnje kolo avta (dotikala sta se res le guma na gumo). S samo opremo, ki ni poceni sem res previden, ker tak pač sem. Nadaljujem z urejanjem ostale opreme, da res vse kar potrebujem vzamem s seboj, ko proti nam začne hoditi starejši moški. Začne nekaj robantiti v italijanščini in res ga nisem nič, ampak popolnima nič razumel. Sprva sploh nisem vedel kaj mu ni jasno in kaj želi. Kmalu ugotovim, da je težava kolo, ki je naslonjen na očitno njegov avto. Res se mi ni dalo ubadati z njim in nadaljujem s polnjenjem nahrbtnika. Tilen je bil že ready in voljen pogovora z Italijanom v italijansko-srbohrvaško-slovenski-angleščini… sila zanimivo za nas, za moškega NE. Bil je vse bolj nestrpen. Meni se ga res ni dalo več poslušati in ga prijazno v angleškem jeziku vprašam kaj je narobe in kaj želi. Pa nič. Še kar nadaljuje v meni popolnoma nerazumljivi italijanščini. Edino kar mi je še padlo na misel je bilo »WAS« kar ga je sicer res ne vem zakaj popolnima iritiralo. K sreči smo imeli vse pripravljeno in smo sedli na kolesa in se odpeljali proti regatnemu centru. Res ni bilo nobene slabe namere niti škode, ko sem kolo naslonil na njegovo Pirelli pnevmatiko. Po poti mi ni bilo jasno kako je lahko nekdo tako občutljiv? Saj gre zgolj za avto … Seveda jih je potreba paziti in zanj primerno skrbeti. Ne gre pa mi v glavo, da cca 1 meter od avta ne sme nihče nič »dirati«.
Tokrat se nas je tekme v olimpik distanci (1,5km – 40 km – 10 km) udeležilo kar 5 članov TK Gorenjske (Aleš Teran, Domen Skok, Gorazd Starman, Tilen Vrhunc in Grega Česen).
Sama tekma več ali manj po pričakovanjih. Prvič nisem imel težav v začetku drugega kroga na plavanju, ko je potrebno iti iz jezera in ponovno skočiti v vodo (prejšnja leta težave z očali saj mi je vedno voda prišla v očala). Po drugem krogu sledi solidna menjava in kolesarski del. Na kolesu sem bil sam saj so tisti najhitrejši že vsi na kolesu. Malo slabši plavalci pa še v jezeru. Kmalu po nekaj km pridrvijo mimo najhitrejši triatlonci (mladinci in mlajši člani), ki jih nisem uspel držati. Za njimi po cca 1-2 min pa naslednja skupina. Teh se primem in trpim do vrha vzpona pred železniško postajo. Na ravnini še malenkost pospešijo in že razmišljam, da bi mogoče popustil in počakal naslednjo skupino. Pa mi nekako uspe ostati zraven. Potem se do regatnega centra nekoliko nadiham in potem mi uspe ves kolesarki del odpeljati z njimi. Na koncu super čas saj sem bil cca 5 min hitrejši kot lani. Zadnji krog sem potem odpeljal sam saj so bili najmočnejši krog pred nami, ostali pa očitno slabši od mene saj ni bilo nobene volje, da bi še kdo šel spredaj. Ob zaključku kolesa sta me pri menjalni coni že vzpodbujala Bine in Tadeja. Nace je tokrat izpustil saj ima pri svojih 9-ih letih veliko bolj pametnega za početi kot gledati »modele«, ki se na Bledu ob jezeru vozijo s kolesi in tečejo… dolgčas, če vprašate njega… On raje doma igra košarko in nogomet ter poje kakšen sladoled. Na morju je seveda sladoled na dnevnem meniju in Nace je umetnik v tem kako ne ostati čist pri lizanju in konzumiranju sladoleda. Ni važno ali je lučka ali kornet. V šali mu rečem, če bi za kazen, ker se vedno umaže moral pojesti 3 sladolede/dan, da se bo naučil jesti sladoled… On je seveda to vzel zares in doma svoji najljubši sosedi teti Tončki razložil, da je oči rekel, da mora pojesti 5 sladoledov na dan… Tončka pa kot Tončka… če je Grega tako rekel, mora tako biti in je model naslednjih nekaj dni pridno praznil malo domačo in nekoliko bolj sosedovo skrinjo…ti otroci so res ASI.
No kar se tiče tekaškega dela kot običajno po planu. Tempo na začetku malo boljši kasneje nekaj sek slabši. Na koncu se je ura ustavila pri 40:39 kar pomeni cca 4:07 min/km. Skupni čas 2:20:14 (0:27:23 (0:37) 1:10:34 (0:59) 0:40:39) je zadoščal za skupno 21. mesto (15. na državnem prvenstvu) in 2. v kategoriji VET.1. V primerjavi z lanskim letom super saj je čas boljši za 3 min in 16 sek.
Sledil je prijeten zaključek z ostalimi člani TK Gorenjske in našimi zvestimi navijači najprej že na Bledu ob sami podelitvi in kasneje ob super pici in obilu smeha v piceriji Orli. Ob takih dogodkih in ob taki družbi je res prijetno biti član TK Gorenjske.
LeEtape SLO, Kranj, 3.9.2023
V nedeljo je sledila še razpeljava na 2. izvedbi LeEtape slo s štartom in ciljem v Kranju. Dobimo se pri Juretu od koder se skupaj s Tilnom opravimo na štart v Kranj. Tik pred štartom se nam pridruži še Miha Lovro Rozman (Rozi). Vsi smo prijavljeni na daljšo varianto le Miha na krajšo saj je dobil startnino od člana KD Trenče, ki se preizkušnje ni mogel udeležiti. Ker je vodna ujma uničila ceste okoli Tunjic je bila trasa spremenjena in se je vozilo 2 kroga, kot lani drugi del daljše izvedbe. Kar zahtevno, 136 km in več kot 2000 m višincev. Jure nama s Tilnom takoj pove, da bo šel en krog. Rozi pa reče, da celo. Štartali smo res skoraj čisto na koncu saj smo se na startu pojavili slabih 10 min prej in je bilo že vse »zabito«.
Po štartu je sledila zaprta vožnja do Nemilj od koder je bil uradni štart. S Tilnom voziva prijeten pogovorni tempo in do vrha Jamnika prehitiva kar nekaj kolesarjev sledi spust proti Kropi in nato pobudo prevzame Tilen in konkretno pohodi pedala tako, da kar pademo v Podnart. Zbralo se nas je manjše število kolesarjev, cca 15, ki sva jih polovila do Podnarta. Sam sem celo za 4-6 min lahko narekoval tempo za ostalo je poskrbel Tilen. Potem sledi malo razgibanega terena in že se začnemo vzpenjati proti Ljubnem. Zopet razgiban teren mimo Praproš, ko se ponovno začne krajši vzpon mimo Brda. Potem smo že v Kovorju in proti Križam ter Golniku. Vse ravnine in spuste sem razmišljal, da bi šla 2 kroga. In vse vzpone, da bo dovolj en saj so noge lepo pekle. Odločitev je padla na vzponu iz luknje (Loka) nazaj proti Križam. Na ravnini mimo šole v Križah se pogledava in rečeva skoraj v en glas.. en krog. Potem pa zopet Tilen pride na svoj račun. Spust proti Golniku in Goričam… dvakrat se obrnem in zopet sva sama. Za nama nikogar, vsi so ostali zadaj. Pred nama potem poloviva še nekaj sotrpinov in kaj kmalu se vzpenjamo proti Bašlju, kjer je bil zadnji klanec. Potem pa do Kranja le še Tilnov teren. Celo 2x me je spustil malo naprej… povprečna hitrost v tem delu je bila preko 40 km/h in 1,2,3 smo v KR. Ko se peljemo mimo posestva Brdo kličem Jureta, če je slučajno kakšna sprememba glede 1 ali 2 krogov, vendar se ni javil tako, da ob koncu Jelenovega klanca zavijeva v cilj.
Glede na pretekle 3 zelo aktivne vikende je bil 1 krog čisto dovolj. Kmalu se nama je pridružil še Jure. Preostali član Miha Lovro Rozman – Rozi ima pa že v osnovi tako dolgo ime, da je moral odpeljati daljšo izvedbo. Sledile so zaslužene testenine in pivo. Kasnene smo odšli v Stražišče kjer so se nam pridružili še ostali družinski člani in zopet smo preživeli zelo aktivno dopolne in prijetno popoldne v najljubši družbi.
Sedaj pa ne ostane drugega kot malo počitka in potem še nekoliko tempirati tempo za 15. okt., ko nas v Poreču čaka še zadnja letošnja preizkušnja v srednjem triatlonu – IM 70.3.