Grega Česen.
Kje bi začel? Najbolje, da kar na začetku.
Ob pripravah na 2. del sezone kamor spada večina tekem za DP sem se odločil, da bi bilo dobro v drugi polovici leta opraviti še s polovično distanco Ironman-a. Poreč je že drugo leto zapored organiziral v sredini oktobra tekmo v srednji distanci 70.3 pod blagovno znamko Ironman. V okviru te tekme je bilo izpeljano tudi DP v srednji distanci kot poimenujemo razdaljo kjer se tekmovalci »spoprijateljimo« z 1,9 km plavanja, 90 km kolesa in 21 km teka. Sam sem sicer pričakoval, da se bo TZS z organizatorjem dogovorila za kakšen manjši popust saj gre vendar za DP in je predvidevam predvsem v interesu TZS, da na tekmi nastopi čim več slovenskih triatloncev. Ker pa je Ironman Ironman, verjetno to niti ni bilo možno in tudi prijave so bile zaprte cca 2-3 mesece pred prireditvijo saj so bila mesta zapolnjena.
Pri TK Gorenjska se nas je s tekmo spogledovalo kar nekaj članov. Če se ne motim, 5 borcev. Na koncu smo se je udeležili 3 člani: Gorazd Starman, Tilen Vrhunc in Grega Česen. Za Gorazda je bila to prva preizkušnja na tej razdalji. Tilnovemu in mojemu telesu in predvsem najini psihi pa ta razdalja ni več tuja …
Tekma je bila v nedeljo 15.10.2023. V Poreč smo se odpravili v petek. Nekateri malo prej, drugi malo kasneje. Seveda smo poskrbeli tudi za primerno navijaško vzdušje zato so nas tokrat spremljale celotne družine (dekleta/žene, otroci in 4 nožni prijatelji). Ob sami prireditvi pa so nas ob progi na zaključku kolesa in tekaškem delu vzpodbujali tudi sam predsednik Matjaž in Urška – sicer plavalna trenerka … in seveda Kona.
V petek smo se hitro namestili v prijetnih app Bellevue v Plavi Laguni, cca 3 km od prireditvenega prostora in ostalo je ravno dovolj časa, da smo uredili še registracijo. Po registraciji je sledilo prijetno druženje v enem od lokalov v za ta čas zelo toplem večeru.
Sobota dopoldne je bila namenjena bolj kot ne lenarjenju … Tilen in Gorazd sta še malo preizkusila vodo in plovnost v morju. Sem bil pa res presenečen koliko ljudi in tekmovalcev je še na polno migalo v soboto dopoldne … predvsem tekači. Dopoldne smo izkoristili za sprehod po centru Poreča, kosilo in kasneje smo se vsi skupaj dobili na trgu v mestu na kavi. Res je bilo toplo in sem in tja sem pomislil, da je super, da se bo v nedeljo shladilo. Le dežja na kolesu si nisem želel.
Popoldne zopet ujamemo zadnje minute za oddajo koles in vrečk v menjalnem prostoru. Ob vračanju do apartmaja so nas domači počakali v zalivu na košarkarskem igrišču tako, da smo odigrali še eno partijo stari : mladi. Skoraj nam je uspelo … Mladina nas je premagala z 21:19. Bili so 4 kar je prevesilo tehtnico na njihovo stran. Sledila je večerja in poležavanje ter nekoliko bolj zgoden odhod v posteljo.
Saj res, Starmani so dopoldne izkoristili za otroški tek v okviru Ironmana tako, da sta si Liam in Luka že v soboto dopoldne pritekla Ironman kolajni.
Za nedeljo smo bili dogovorjeni, da nas Tadeja zapelje do menjalca kjer uredimo še zadnje detajle (bidoni, hrana). Čez noč je deževalo, tako, da so bila tla mokra, temperatura pa prijetna oz. za 6 uro zjutraj kar toplo, cca 18 stopinj. Tilen je želel napolniti zračnice, ko ugotovi, da je nekaj narobe z ventilčkom … potem postane vroče, Tilnu seveda… Z Gorazdom poskusiva iz njegove rezervne zračnice odviti ventilček pa nama ne uspe … potem najprej ideja, da Tadeja skoči nazaj do app po rezervo nato pa smo se odločili, da pokličemo Nino in je ona pripeljala. Tilen je opremljen kot pravi profi tukaj ni kaj reči. Zamenja komplet obroča in vse je pripravljeno. Kar smo imeli viška odložimo Tadeji in se odpravimo na štart, ki je bil cca 600 m oddaljen od menjalnega prostora.
Na štartu nič posebnega. Naredimo nekaj ogrevalnih vaj in opazujemo ostale udeležence. Gorazda prepričujeva naj gre čim bolj naprej, da čim prej štarta. Midva s Tilnom se postaviva kar na začetek in štartava kakšno minuto po uradnem začetku. Voda je prijetno topla, štarti pa kot običajno v zadnjem času na tovrstnih prireditvah »rolling start« kar pomeni 5 tekmovalcev na 3 sek. To je super saj ni v vodi nobene gneče in vsi dokaj neovirano plavamo svoj tempo. Sam običajno od začetka poskusim z nekoliko hitrejšim tempom. Potem po cca 300 – 400 m pa se mi zdi, da kar padeš v nek ritem in s tem nadaljuješ do konca. Poskušam paziti le na to, da res delam dolge zaveslaje in seveda sem in tja pogledaš iz vode, da je smer prava. Se pa vedno sprašujem ali bi lahko plaval hitreje saj po plavalnem delu nikoli ne čutim nikakršne utrujenosti. Tilen pride iz vode prvi od nas. Za plavanje porabi 29:04 min, sam dosežem čas 30:07 in Gorazd nekaj minut za nama s 34:17. Vsi nekako po pričakovanjih. Gorazd še nekoliko bolje, kar je super. Sledi kolesarski del. Sam na menjavah na teh distancah ne hitim saj se mi zdi pomembno, da imam vse kar potrebujem in je vse na svojem mestu saj si ne glede na vse kar nekaj časa na kolesu. Kolesarski del je res hiter. Najprej je na vrsti cca 5 km razgibanega terena saj nas trasa popelje na jug proti Fontani kjer je obrat in potem sledi povratek po obvoznici mimo Poreča kjer sledi blag vzpon proti Višnjanu kjer zavijemo na avtocesto. Najprej gremo na sever proti počivališču za katerim se avtocesta spusti proti viaduktu čez reko Mirno. Tu je prva okrepčevalna postaja in za njo sledi obrat. Sam sem si vzel 2 bidona napitka Zero, eno energijsko ploščico in 3 gele tako, da se peljem mimo prve postaje saj sem polno opremljen. Po obratu smo se peljali po avtocesti skoraj do Y kjer pred njim zopet sledi obrat. Takoj za obratom sledi okrepčevalnica kjer vzamem bidon z vodo. Potem sledi povratek do Višnjana kjer zapustimo avtocesto in sledi prijeten spust vsaj večji del poti proti Poreču in do Plave Lagune kjer je bil menjalni prostor.
Na avtocesti sem na obeh obratih videl Tilna, ki je bil na prvem nekaj manj in na drugem nekaj več pred mano. Nisem pa nikjer videl Gorazda in po drugem obratu sem bil res pozoren in opazoval kolesarje, ki so bili na poti proti Istrskemu Y. Vendar ga ni bilo nikjer. Na izvozu iz avtoceste pa kriči in me vzpodbuja ob robu ceste. Kar mi je uspelo slišati je bilo le »guma«. Potem sem si rekel, OK guma mu je počila. Seveda jo bo zamenjal. Sam sem imel na svoji prvi preizkušnji s seboj skoraj vse za servis. Sem si rekel najbolje, da plačam štartnino, ki mimogrede ni nizka in potem odstopim zaradi kakšne manjše okvare. Sedaj imam s seboj čim manj … , svoje sem naredil, če pa se zgodi okvara bom pač odstopil … , tudi odstopi so del vsega tega »cirkusa«. Na koncu se je izkazalo, da sta mu počili obe zračnici in ker je imel le eno mu ni preostalo drugega. Pomoči od »zunaj« pa ne smeš prejeti. Kasneje je doma ugotovil, da je očitno zapeljal na del cestišča kjer je bilo razbito steklo. Sam bi sicer iskal in izkoristil vse možne opcije. Če je potrebno, naj me diskvalificirajo. Kot pred leti na triatlonu jeklenih, ko mi je ravno tako počila zračnica in sem bil brez menjave. Po vasi Studor v Bohinju sem zvonil po hišah in iskal rezervno zračnico. No na koncu sem prišel do kolesa, ki je bil namenjen za v trgovino in nazaj. Mene je pripeljal do Rudnega polja in na koncu do 7. mesta …
Tretji gel, ki sem ga imel za rezervo sem vseeno pojedel tik pred menjavo, da nisem takoj na teku po nekaj kilometrih že odpiral gela. Ko sem se vozil po obvozni cesti mimo Poreča, so me že pošteno bolele mišice na zgornjem delu bokov. TT kolo sem res po Celovcu kar opustil in sem se usedel nanj kakšen mesec pred Porečem. Po zaključku in sestopu iz kolesa pa šok. Vedel in čutil sem bolečino, da bom pa komaj hodil oz. tekel pa niti slučajno nisem pomislil. Najprej pomislim, da bo tek prava katastrofa in eno samo trpljenje. Ampak, če smo že nekaj »pretrpeli« bomo tudi to nekako. Ne vem kako je sicer zgledal moj tek prvih nekaj km. Imel sem občutek, da smešno. Tempo je bil sicer OK, okoli 4:15 in pri tem sem vztrajal. Po pešpoti, ki vodi od Plave do Zelene lagune sem res samo razmišljal ali bo slabše ali bo bolje. Pred najdaljšim vzponom na tekaški trasi ob Zeleni laguni me že vzpodbuja cela naša delegacija in tukaj je potrebno malo pospešiti. Klanec odtečem brez večjih težav in ob spustu se mi zazdi, da bolečina popušča. To je to. Nato je bilo res iz metra v meter bolje. Sedaj pa samo gasa do cilja. Preostali tek je bil potem, težko rečem, da užitek saj se trudiš kolikor pač gre, ni pa bilo pretirane utrujenosti in bolečin. S seboj sem imel 2 gela. Enega odprem nekje na 10-11 km in ga polovico prihranim potem še za 15-16 km. Kar je bilo na teku moteče je dež, ki je začel rahlo padati nekje na 13. km. Pešpoti ob morju in v samem centru na obratu kjer so tla tlakovana s kamenjem postanejo prava drsalnica. Ob vsakem koraku in odrivu čutiš rahel zdrs. Na obratu in ostrejših ovinkih sem bil res previden.
To je bil moj četrti nastop na uradni polovični distanci in do sedaj mi ni uspelo doseči meje pod 5 urami. Res pa je potrebno povedati, da so bili kolesarski deli kar zahtevni z cca 1300 višinskimi metri. V Poreču smo se spopadli s traso na kateri smo opravili s cca 600 višinskih metrov. Tekaško sem vedel, da sem v super formi in Celovec s 10 urami in 9 min mi je dal vedeti, da je 5 ur sigurno dosegljivih. Želja je bila pod petimi urami, če bo okoli 4:45 bo pa vrhunsko. Vendar to so bile le moje tihe želje in pričakovanja. Na uri pri teku sem videl le čas teka ni se mi pa dalo prestavljati in gledati SUM-a. Malo sem kalkuliral in z upoštevanjem časov menjav kjer sem predvsem na 2. postanku res veliko izgubil saj sem bolj hodil kot tekel sem prišel do seštevka cca 4 ure in 50 minut tako, da je bil cilj dosežen. Pri drugem obratu ob menjalnem prostoru nas prostovoljci usmerijo proti cilju in ni mi bilo jasno, da sem že tako blizu saj je bilo do cilja le še cca 500m meni pa na uri kaše cca 19. km. Potem se izkaže, da gre trasa okoli rta in hotela Parentium in potem v cilj. Pred mano sta bila še 2 tekača in ta dva je bilo potrebno še prehiteti. Potem pred sabo nisem videl nikogar in v nekoliko blažjem tempu odtečem zadnjih 200-300 m. Na uradni uri vidim čas okoli 4:43 in nekaj sek kar je bilo super. Moj uradni čas je bil potem 4:41:08 kar je odlično. Kolo mi je uspelo od delati v času 2:36:04 (povp. 34.22 km/h) in tukaj sem prepričan, da imam še kar nekaj rezerve. Tilen je bil na kolesu še 10 min pred mano in njegov čas se je ustavil pri 2:26:26 (36.47 km/h) (tele dvojke in šestice mu nekaj ležijo še iz šolskih in študijskih let…). Bil je vzoren učenec in študent, da ne bo kakšne pomote. Njegov čas pa super in sicer 4:28:07. Prebiti mejo 4 uri n 30 min ni mačji kašelj. Odtekla sva pa dokaj skupaj: Tilen 1:27:30 (4:13 min/km) in jaz 1:27:55 (4:14 min/km).
Po mojem prihodu v cilj se je po cca 10 min na polno ulilo in v 20 min shladilo za cca 8-10 stopinj. V prireditvenem prostoru smo se okrepčali in počakali Gorazda, ki je moral čakati na »metlo«, da so ga dostavili do cilja. Nezgoda se mu je pripetila nekje na 17 km. Potem se je s kombijem vozil celo traso za zadnjimi kolesarji in je vzelo kar nekaj časa, da se nam je pridružil. Ko se je vreme umirilo smo se odpravili proti app. Sledilo je pakiranje, odjava in nato smo imeli namen počakati na podelitev saj je kot sem že omenil ta tekma štela tudi za DP v srednji distanci. Naša podelitev je bila seveda za uradno od Ironmana. Zadeva se je zavlekla do poznih večernih ur in ker je bila nedelja nismo čakali do konca. S Tilnom sva bila na DP kar uspešna in sva dosegla Tilen 3. mesto v kategoriji člani II in jaz 2. mesto v kategoriji veterani I.
Še en super vikend v krogu najdražjih. Družini Starman sta tokrat kolajni pritekla najmlajša člana na otroškem teku in res nesreča, da se je Gorazdu ponesrečil prvi nastop. Tako, da tudi oni niso ostali praznih rok. Smo pa v zaključni debati prišli do spoznanja, da ga meni vsako leto nekoliko zagode Cebe triatlon Jeklenih in s tem zapolnim kvoto, Tilnu letos Poreč z okvaro ventilčka k sreči pred štartom in Gorazdu, ki je prevzel največji del s počenima obema zračnicama. Sem pa prepričan, da se vam večini niti ne sanja kako božansko se je bilo konkretno utrujen zvečer vleči v svežo, hladno domačo posteljo ob topli Tadeji… pa lep pozdrav do prihodnjič…