Matevž Slapničar se je drugič po letu 2012 udeležil svetovnega prvenstva v Koni na Havajih. Po tem, ko se je z dobrim nastopom v Frankfurtu uspel uvrstiti na svetovno prvenstvo, je tudi v Koni solidno opravil s progo, čeprav nekoliko počasneje kot v Frankfurtu, a je tudi zmagovalec Jan Frodeno z 8:05 za svojim fenomenalnim časom iz Rotha (7:35) zaostal pol ure. Vremenske razmere na Havajih so pač takšne, da so časi običajno slabši. Matevž je s končnim časom 9:58 uspel doseči svoj glavni cilj, to je rezultat pod 10 urami, ki predstavljajo simboličen mejnik rekreativnim triatloncem.
Podrobneje o tekmi pa v Matevževem poročilu s tekmovanja in slikah v fotogaleriji:
Kot običajno, sem tudi po tokratni dogodivščini napisal izčrpno poročilo, ki je morda za splošno javnost malo preveč podrobno, a ker tudi sam včasih z veseljem preberem opise drugih sem se tega lotil tudi tokrat.
Po uspešno opravljenem Ironmanu v Frankfurtu, kjer sem se uspel kvalificirati, sem potreboval kar precej časa, da sem spet začel trenirati s “pravimi” občutki. Kolesarjenje je še nekako šlo, na teku pa mi nikakor ni šlo. Sicer sem treniral, a sem bil vedno utrujen, tempo ni bil pravi … Šele zadnje tri tedne pred odhodom na Havaje sem spet dobil tisti pravi občutek, ko je na kakšnem treningu tudi letelo brez pretiranega napora.
V letošnjem letu sem tako skupaj z Ironmanom opravil 590 ur športnih aktivnosti (povprečno skoraj 15 ur na teden). Nabralo se je 345 km plavanja, 7.200 km kolesarjenja in 1.800 km teka.
Na Havaje smo se z družino odpravili relativno pozno (6 dni pred tekmo), a ker sem pred 4 leti šel še kasneje in ker sem že naravno aklimatiziran za tople razmere, se mi je to zdelo več kot dovolj. Kot običajno se zaradi tekmovanja nisem preveč obremenjeval in smo veliko krožili po otoku in si ogledovali znamenitosti in različne tipe pokrajin, ki jih je moč najti na tako majhni površini: od džungle, do lavinih polj, “angleških” pašnikov, klifov… Tri dni pred tekmo smo šli še na večerni pohod do izlivov lave v morje. Kar naj bi bil 10 km sprehod po makadamski cesti je bilo na koncu v vsako smer 8 km, od tega 2km čez lavina polja. Nazaj grede sem sicer tekel in si to štel kot trening, a vse skupaj ni bil ravno lahkoten iztek in sem dan pred tekmo še močno čutil noge od tega izleta. A je bilo vredno. Pogled v zemljino drobovje je res poseben občutek.
Dan pred tekmo sem potem počival, le na jutranje plavanje do coffee boata smo se spravili. Jutranji vrvež na Dig me beach je res nekaj posebnega. Občutek pri plavanju v morju sem imel odličen in tudi tempo je bil dober a vseeno me je bilo (kot običajno) kar malo strah plavanja, čeprav racionalno res ni bilo razloga za to. Popoldan sem še odpeljal opremo v menjalni prostor in potem kar kmalu šel spat.
Budilke nisem rabil, saj sem bil še vedno malo v jet-lagu, in sem se spočit zbudil ob 3.30. Najprej sem se najedel kruha z marmelado, saj moje običajne hrane paštete nisem našel, potem pa zbudil družino, da smo se odpravili v mesto na štart. Stanovali smo namreč dobrih 5 km iz mesta na White Sands Beach.
Ker smo bili že malo pozni, je bila vrsta za body marking zelo dolga in sem se pošteno načakal, da so mi nalepili tatoo s štartno številko. Potem pa še hitro do konca pripraviti kolo, ter na obvezno slikanje pred štartom. Kmalu pa je bilo treba v vodo in občutek ob prvih zaveslajih do štartne črte je bil zelo dober. Postavil sem se kar pogumno bolj spredaj. Nekaj minut smo še čakali in začelo me je že malo tresti, potem pa strel kanona in smo se zapodili. Po pričakovanju je bilo zelo veliko pretepanja, ker na Havaje večina pride skozi kvalifikacije je zelo veliko plavalcev, ki plavajo podobno hitro. Na drugih Ironmanih se po nekaj sto metrih gneča razredči, a na Havajih ni tako. Vseh 3,8 km je bila gužva. Enkrat sem dobil močan udarec v očala, da imam še en teden po tekmi modrico. Na obratu je ura kazala 30 minut. Nazaj je sicer malo dalj, a tudi tokovi niso zanemarljivi, zato se nisem obremenjeval z uro. Pred tekmo sem imel cilj plavati med 1:05 in 1:07 (pred štirimi leti sem imel čas 1:09), a mi to ni bilo res pomembno, saj je še daleč do cilja. Ob izhodu iz vode je ura pokazala 1:02, kar me je zelo razveselilo. V menjavi nisem bil najhitrejši, a vseeno sem bil kmalu na kolesu.
Takoj me je pričakalo presenečenje, saj merilec moči ni deloval. Malo me je to sicer vznejevoljlo, a se nisem preveč razburjal. Potreboval bi ga edino na klancih in v močnem vetru, da ne bi pretiraval, a imam dovolj izkušenj da že po občutku vem, kdaj je preveč. Poleg tega mi je vsaj merilec utripa deloval, da sem se imel pod nadzorom. Na začetnem vzponu po Kuakini highway so me kolesarji množično prehitevali, a se nisem vznemirjal, saj na začetku tekme pod vplivom spočitosti in adrenalina kaj prehitro lahko porabiš preveč moči. Po obratu na vrhu klanca, ko so drugi začeli počivati, pa sem jaz začel prehitevati. Čudna taktika, da goniš visoko moč v klanec, navzdol pa sploh ne vrtiš. Kmalu smo bili na Queen Kaahumanu highway, kjer poteka večji del proge. Tu je vedno vetrovno še posebej ob povratku. Verjetno je bilo tudi zjutraj, le da je pihalo v hrbet in nismo čutili J. Povprečna hitrost je bila na 44. km namreč skoraj 38. Potem pa smo prišli na območje vetra v prsa. Naenkrat je hitrost padla, napor pa zrasel. Utrip sem sicer držal pod 150, a to je bilo več od ciljnega 145. Kljub temu pa mi je skupina, ki se je formirala, ko je začelo pihat hitro ušla. Jaz nisem hotel tvegati kazni, a sam nisem mogel slediti skupini. Čez kakšnih 10 km pa je naenkrat mimo pribrzel vlak. Kar kakšnih 50 tekmovalcev se je vozilo kot na Touru. Po trije ali celo štirje vštric in bolj kot ne “na gumo”. Najprej sem samo debelo gledal, potem pa vidim v skupini Kromarja, ki me je hitro prepričal, da nima smisla, da se sam mučim. Hitrost je tako naenkrat z 28 zrasla nazaj na 36, povprečni pulz pa padel s 150 na 140. To je potem trajalo približno 12km do spusta v Kawaihae, kjer se je začel del z bočnim vetrom in smo se vsi spet razvrstili v vrsto. Precej se jih je sicer še vedno vozilo precej blizu, a kolikor so bili prej v veter sodniki bolj kot ne nemočni, so tu začeli množično deliti kazni. Na obratu v Hawiju, kjer je bila postaja za kazni (penalty box) je bila takšna gneča, da sodniki niso mogli sproti vseh obdelati in zmanjkalo jim je štoparic za merjenje časa pretečene kazni (kazen je bila 5 minut).
S Kromarjem sva prišla na obrat skupaj in brez kazni saj sva ves klanec vozila “čisto”, na 12m, kot je razdalja odsevnikov ob cesti. Na spustu sem jaz kot običajno pritisnil in Kromarja naenkrat ni bilo več zadaj. Spust z močnim sunkovitim bočnim vetrom pri hitrosti preko 60 km/h je bil kar precej zastrašujoč, a sem se poskušal čimbolj sprostiti, saj če nisi zakrčen najbolje preživiš sunke vetra. Kar hitro sem bil nazaj v Kawaihae. Kmalu po obratu mi je prenehal delati še merilec utripa, v Kawaihae pa se mi je še odlomil nosilec bidona na krmilu, kjer sem imel vodo, ter pritrjen Garmin. Nekako sem vse skupaj ujel, Garmina spravil v žep, bidon pa odvrgel. Ker imam poleg tega le še bidon s hrano, sem bil tako odvisen le od pitja na okrepčevalnicah in nekajkrat sem bil že kar precej žejen med njimi. Povratek v Kono je bil najprej zelo hiter in računal sem, da bo čas zelo blizu 5 ur, potem pa je zadnjih 40km začelo pihati v prsa in hitrost je padla.
Na kolesu sem popil 500g High5 isotoničnega napitka v koncentratu v enem bidonu in zraven pil večje količine vode. Po moji oceni kar okrog 1,5l na uro. Vmes sem še dvakrat poplaknil usta s coca-colo na okrepčevalnicah.
Na koncu sem bil s časom vseeno zelo zadovoljen: 5:13 povprečna hitrost pa 34,8 km/h.
Hitro sem šel skozi menjalni prostor, se preobul, se pustil še malo namazati proti opeklinam in štartal z maratonom.
Že po prvih korakih v klanec iz menjelnega prostora po Palani roadu sem se začel spraševati o smiselnosti svojega početja. Le kaj mi je treba tega, saj sem že pred štirimi leti opravil s tem. Na drugi strani pa samoprepričevanje, da je to samo še tri ure in pol in da imam po dobrem plavanju in kolesarjenju več kot dovolj časa, da lahko tudi s počasnim tekom pridem do želenega rezultata pod 10 urami. Samo hoditi ne smem, pa ne bi smelo biti težav. Iz menjalnega prostora sem prišel namreč v 6 urah in 23 minutah, tako da je ostalo še 3:37 za maraton. Vendar pa so že v prvih kilometrih bili kilometrski časi bližje 5 minutam, kot pa 4:30-4:40 kot sem pričakoval. Očitno sem na kolesarjenju pokuril kar precej energije, čeprav se mi ni zdelo pretežko in tudi pulz je bil vseskozi pod kontrolo.
Po treh kilometrih sem nekako uspel ujeti ritem (sicer bolj joggerski), tako da mi ni bilo pretežko in sem upal, da bom uspel do 21km priti v povprečnem tempu 5 min/km potem pa rezervo 7 minut postopno pokuril do konca (jasno mi je namreč bilo, da bo hitrost postopno upadala). Žal sem se potem spomnil, da je maraton dolg 42,2, kar pomeni, da za zadnjih 200m tudi rabim še minuto in računica je postajala vedno bolj težavna. Hkrati pa se je tudi moja sposobnost računanja z vsakim kilometrom bolj bližala sposbnostim tri ali v najboljšem primeru štiriletnika.
Vso psihično energijo sem usmeril v skrb za hlajenje in prehranjevaje ter hidracijo. Tako je moj tek postal fokusiran vsakokrat na naslednjo okrepčevalnico, ki so si sledile na približno kilometer in pol do dva. Tam pa mokre gobe na glavo, voda na glavo, voda v usta, isostar ali coca-cola, led za majico, gel, voda in za konec še mokre penaste gobe na glavo. Okrepčevalnice so na havajskem ironmanu precej daljše od običajnih.
Še kar hitro sem opravil s klančki na začetku Alii drive-a potem pa je bolj ali manj ravnina do obrata na 8km. Sledil je povratek v mesto in počutje je bilo kar v redu, tempo pa malo pod 5 min/km. Ni mi bilo težko, a motivacije, da bi malo bolj pritisnil, tudi nisem imel. Tudi cilj 10 ur se mi sploh ni več zdel tako pomemben in sem se uspešno prepričal, da bo 10:10 ali kaj podobnega ravno tako v redu. Konec koncev sem šel leta 2012 le 10:25.
Na 16 km ob povratku v mesto gre proga v klanec na Palani road. Cesta postane prava stena in kar hitro sem kljub prejšnji odločitvi, da bom klanec odtekel, začel hoditi. Se mi ni zdelo vredno rabiti toliko moči za tek. Tu je tudi del, kjer so navijači, kar bi sicer moralo vzpodbujati k teku, a meni je bilo prav vseeno. Na vrhu pa sem seveda spet začel teči. Na tem klancu sem od svoje rezerve porabil še dve minuti. Po Queen Kaahumanu Highway sem še vedno držal tempo blizu 5 min/km, a vse večkrat so klanci poskrbeli, da so sekunde moje rezerve hitro odtekale. 21 km sem odtekel točno po planu v 1:45, a vedno bolj sem bil prepričan, da pod 10 ne bo šlo.
Tudi v Energy Labu, kjer je obrat, sem se sicer počutil še vedno dobro in na srečo je ravno takrat postalo malo oblačno, tako da je vročina postala čisto znosna. Z ledom in vodo pa seveda še vedno nismo varčevali. Vzpon nazaj na Queen K Hwy mi tudi ni predstavljal večjih težav in vedno bolj pogosto sem prehiteval sotekmovalce. Tempo v klance je bil 5:30, računanje pa mi sploh ni več šlo. Zato sem se odločil, da počakam do 20. milje, od koder je še točno 10 km do cilja. Takrat pa bom videl, ali gre pod 10. Teh 10 ur me je non-stop preganjalo, čeprav sem se že poslovil od možnosti, da bi dosegel to mejo.
Na 20. milji je ura pokazala točno 9:09. 51 minut za 10km je ostalo. Takrat se mi je to zdelo nemogoče, glede na vse klance, ki so me še čakali, a vseeno sem malo pospešil. Kilometrski časi so začeli padati, jaz pa sem začel vedno bolj “pritiskati”.
Počasi sem začel verjeti, da bo šlo. Vedel sem, da predzadnji kilometer dol po Palani road in potem še po zadnjih ravninah lahko odtečem precej pod 5 minut. Vedno bolj sem prehiteval in vedno bliže sem bil cilju. Na spustu po Palani road je ura kazala 3:40 min/km in res sem bil kmalu na Alii drive-u, kjer gre itak samo od sebe do cilja – brez truda. Ura v cilju pa je pokazala 9:58.
Plavanje: 1:02:19
Kolo: 5:13:21
Tek: 3:35:57
Skupaj: 9:58:12