Matevž je končno pripravil poročilo s svoje prve in po zapisanem sodeč ne zadnje udeležbe na Ironmanu:
.
.
.
To je bila res ena super izkušnja.
Noč pred dirko sem spal (kot običajno) kot ubit. Nobene nervoze. Tudi jutro je potekalo čisto brez stresa. Vse je odlično organizirano in postopki pred dirko tečejo kot namazani. Ko smo končali s pripravami, so že štartali profesionalci in počasi se je bilo treba odpraviti proti vhodu v vodo.
Kot začetnik tule na Havajih sem imel nekaj dvomov o tem, kam se postaviti, a na koncu sem pristal kot običajno v drugi vrsti na sredini. Pretepanja je itak povsod dovolj.
Plavanje je tu cisto druga zgodba kot na drugih ironmanih. Mirne vode ni. Sam nisi nikoli. Borbanje in pretepanje od starta do cilja. Na vsej progi sem imel morda 300m miru.
Pri zadnjem zavoju proti izhodu iz vode sem videl, kako je tu močen tok, čeprav sicer nimaš občutka. Namesto da bi sli desno, nas je vse “nabilo” proti levi na pomol in je bilo treba kar malo po diagonali plavat, da si šel v pravo smer.
Po izhodu iz vode skozi menjavo in na kolo. Že po kakšnih 500m se pred mano na tleh znajde bidon. Čez njega sem sicer srečno prišel, a mi je odkatapultiralo mojo “hrano” (bidon s koncentratom Powerbar napitka – 450g prahu v enem bidonu). Na srečo sem pomislil, da bi se to lahko zgodilo in sem preveril, ce je bidon se za ritjo, ceprav nisem slisal, da bi padel ven. Nosilec je bil prazen, zato sem se moral obrnit in ga iti iskat. Hrana je preveč pomemben element tekme, da bi bilo vredno eksperimentirati s tem, kar sicer lahko dobiš na okrepčevalnicah. Na srečo se bidon pri padcu ni odprl in nihče ni zapeljal čezenj. Po kakšni minuti sem ga že žgal naprej.
Najprej smo šli na Kuakini highway v položen klanec. Mimo mene so kar leteli, jaz pa sem se poskušal nazaj držati, saj sem se zavedal, da je pred mano še dolga pot. Po nekaj miljah pa obrat ter navzdol nazaj v Kono.
Naprej je čez klančke po Quen Ka’ahumanu Highway iz Kone letelo čez 40 nonstop. In tako smo en, dva tri že bili na 50km. Takrat sem prvič malo naokrog pogledal in se mi je kar vriskalo. Lavina polja, redko posejano grmovje z rdečimi cvetovi, vulkani v daljavi. Za to se je res splačalo garati. A kot so že mnogo nazaj ugotovili: če je kaj prelepo, prav gotovo ne bo dolgo trajalo …
Tudi na kolesu je bilo videti, da so tu samo dobri triatlonci in da ni to lokalna tekma, kot npr. v Celovcu. Mimo so se vozili moški in ženske, kot bi imeli motor v riti. Jaz sem še šel stalno jo-jo, saj sem v klanec vozil malo počasneje kot drugi okrog mene, po ravnem in dol pa malo hitreje. Tako sem na zadnjem spustu v Kawaihae pridobil kar nekaj prednosti pred “mojo skupino”. Pri tem je treba povedati, da to niso iste sorte skupine, kot v Celovcu. Bilo nas je kakšnih 6-8, ki smo se malo prehitevali, a vozili na predpisanih 7 metrov ali pa celo malo več.
Veter se je začel že na kakšnem 30km, a je bilo kar v redu v primerjavi s stanjem v četrtek na treningu. Na tem delu proge tudi ni bil prav moteč.
Iz Kawaihae pa se začne klanec proti Hawi-ju. Dobrih 20 kilometrov od cesar je zadnje 3-4 malo bolj strmih sicer pa se vzpenja razmeroma položno. Se pa tu hkrati s strmino klanca tudi krepi veter in na koncu je pihal s takimi sunki, da smo se občasno kar zaustavili. Na enem takem mestu se tudi dobil kazen. Kolesar iz “moje” skupine, ki me je na klancu seveda spet ujela, se je zaradi sunka vetra in malo večje strmine malo ustavil, jaz sem mu zapeljal na ene 3-4 metre potem pa počakal, da je šel spet naprej. Potem pa se pripelje sodnik in dobim rdeč karton. Po pravilih moraš namreč, ko enkrat prideš v cono zavetrja, kolesarja pred sabo prehiteti. Če pa ga ne, je to prekršek in te čaka kazen 4 minut. Prav brez veze se mi je zdelo, ker se res nisem šlepal, ampak sem se nekako prepričal, da 4 minute ni prav veliko pri 10 urah in kolesaril naprej do Hawi-ja, kjer je bil “penalty box”. 4 minute so ravno tako kratke, da ne moreš niti počiti niti to na vrhu klanca ni bilo potrebno.
Iz Hawija gre naslednjih 20 kilometrov nazaj pretežno dol z vetrom v hrbet. Jaz s sem bil kljub temu, da sem se trudil, da ne bi bil, jezen zaradi kazni in sem verjetno kar preveč pritiskal na spustu. Letelo je krepko čez 60 na uro in občasno na kakšnem mestu s sunkom bočnega vetra je bilo kar strašljivo. Že proti koncu spusta se nisem več prav dobro počutil, ko pa se je enkrat začel del od Kawaihae nazaj proti Koni, to je zadnjih 60 km, z močnim vetrom, ki je sicer pihal z boka, ampak je zelo zaviral, pa so še zame začele muke. Proga tu poteka stalno gor dol in zaradi vetra tudi po klancu dol ni šlo kaj dosti čez 20-25 na uro. Totalno demoralizirajoče.
Nikamor ni šlo, kljub vsem mukam. Najprej sem pojačal vnos hrane, pa ni pomagalo, potem sem se prepričeval, da naj se ne smilim samemu sebi in malo bolj pritisnem, a tudi to ni nič pomagalo. Mimo mene se je vozilo vedno več tistih, ki sem jih na spustu prehitel, a nikakornisem mogel zraven. Potem me je se začelo blazno boleti stopalo, tako da nisem vedel ali bi nogo kar ven iz čevlja dal, a sem se potem vseeno odločil, da raje ne, samo odpel sem čevlje, da je noga kar skakala v čevlju in potem je bilo malenkost bolje, a bolečine so ostale. Letališkega stolpa, od katerega je še kakšnih 15km pa od nikoder. Komaj sem čakal, da bom lahko šel tečt maraton in se mi je to zdela odlična zamenjava za muke na kolesu.
A kot vedno je tudi tokrat bilo enkrat konec muk in smo končno bili pri letališču, pa pri Natural Energy Labu, kjer je tudi obrat na tekaškem delu. Malo naprej od tu smo tudi srečali prve moške profije, ki so prihajali nasproti. Se nekaj ovinkov in končno v menjavo.
Prvih nekaj korakov sem kot običajno bolj poskakoval, kot tekel, potem pa je nekako zalaufalo. Skozi menjavo, preobuti se in en, dva, tri sem že bil na tekaški progi. Noge so bile kar v redu, ampak takoj mi je bilo slabo.
Najprej sem se prepričeval, da bo že v redu in da je bolje, da hrano zadržim, ampak mi je bilo preveč slabo in sem se odločil, da bo vseeno bolje izbruhati vsebino želodca in ga začeti polniti na novo. Kot zanalašč pa potem tam ni bilo prav dolgo nobenega odseka brez gledalcev.
Ko sem se končno izbruhal, je bilo takoj boljše. Potem sem začel z malo drugačno prehrano: pojedel sem košček ploščice in vodo in želodec je bil kar v redu, zato sem kmalu potem na obratu pri Kahaluu poizkusil se kokakolo. Tudi to je bilo v redu in tako sem do konca pil samo se kokakolo.
Vsako okrepčevalnico je bil isti protokol: gobe iztisnit na glavo, takoj za tem se kozarec ali dva vode na glavo in hrbet, vzeti malo ledu, ga dati v kokakolo, ki je bila na naslednji stojnici,, to popiti, zgristi led, vmes nase zliti se dva kozarca vode, in potem je bilo konec okrepčevalnice.
Po obratu v Kahaluu sem se počutil bolje in uspel tempo nekoliko dvigniti, kljub klancem, ki jih ni zmanjkalo. Povratek v Kono je minil relativno hitro in že je bilo za mano 16 km. Nato pa pride vzpon najprej po Hualalai ulici, ki je bil se nekako sprejemljiv in nato Palani road, kjer pa sem hitro ugotovil, da na najbolj strmem delu izgubljam mnogo manj energije, če hodim, pri čemer pa sem šel le malenkost počasneje, kot če bi tekel.
Zdaj ko gledam nazaj, si mislim, da bi pa ja moral malo bolj stisnit, ampak takrat pa nikakor ni bilo volje in energije za to.
Komaj sem čakal na zavoj levo v Natural Energy Lab. Malo sem se ga sicer bal, saj tam se nisem bil in vedno je bilo slišati grozne zgodbe. Kmalu za zavojem sem srečal Šinka, ki je bil dobrih 20 min pred mano. Tudi na spustu v Natural Energy Lab tempo ni šel prav veliko pod 5.00. Po obratu sem pricakoval vrocino in klanec, a se mi ni zdelo nic posebnegain kmalu smo bili nazaj na Queen K Hwy.
Potem pa sledijo klanci na Queen Ka’ahumanu Highway. Že na kolesu so bili tečni, na teku pa so postali pravi hribi. Vrstili so se eden za drugim in nikakor jih ni bilo konec. Tempo je tu že padel nad 5 min na km in kmalu tudi na 5.20 in kakšen kilometer tudi več. Ker je bilo jasno, da pod 10 ur ne morem iti, mi je manjkalo motivacije, da bi se prav mučil in sem pač v kolikor toliko vzdržnemu tempu nabiral kilometre. Tudi pulz je bil namesto nad 150 vedno bliže 140.
Klanci nazaj so bili se hujši kot prej, a kilometri in okrepčevalnice, ki so bile na vsako miljo, so se vseeno kar hitro vrstili. Kakšne dobre 3 km pred ciljem pa sem se le uspel odločiti, da malo pospešim. Tempo sem dvignil pod 5 min in niti ni bilo preveč hudo. Še zadnji »Ironwar« klanec, in potem le še navzdol, čeprav se tudi ta zadnja dva kilometra prav vlečeta. Prehitel sem še nekaj tekmovalcev, a za mesto mi je bilo itak vseeno.
Na zadnjem spustu po Hualalai ulici in potem na zadnjem delu Ali’i drivea pa je bilo res noro. Ob cesti množica, ki je navijala, če pa si malo veselja pokazal ali dvignil roke, pa so prav ponoreli.
Na zadnjem delu pa sem skrbel samo še za sliko v cilju 🙂
In tako sem bil po 13 letih na svojem 14 ironmanu v cilju Ironmana.
Leta 2015 po prestopu v M45 pa poizkusim ponovno 🙂