100 milj Istre

Pred dobrim mesecem, 12. aprila 2013, je bila v Istri ultra tekaška tekma na 100 in 164 kilometrov. Daljše preizkušnje se je udeležil tudi Matevž Slapničar, ki je za 164 kilometrov s 6000m vzpona porabil slabih 27 ur in zasedel odlično tretje mesto. Spodaj si preberite njegov opis tekmovanja:

Nekaj slik je v Fotogaleriji, več pa v galeriji organizatorja 100 miles of Istria

Rezultati.

100 milj Istre 12.4.2013

Ko sem prvič zasledil informacije o tekmi 100 milj Istre konec lanskega leta, sem se takoj navdušil, ampak 164 kilometrov je precej preveč daleč, se mi je zdelo. A sem se vseeno že skoraj prijavil, ko so se januarja začele težave z ahilovo tetivo, nekaj časa sem se trudil kar preskočiti jih, a je stvar postajala vedno slabša in februarja in začetek marca sem prakticiral bolj druge športe. Potem pa sem počasi dobil občutek, da je bolečina izginila in do konca marca sem lahko že normalno treniral.

Za test pripravljenosti sem si izbral tek »od doma do doma«, to je od Lesc do Ljubljane. Sicer sem tek po dežju zaključil precej zbit, a sem si vseeno mislil, da z malo psihične priprave in morda kakšnim krajšim počitkom bi pa tudi lahko še dvakrat tako daleč tekel. Poleg tega je bil na tej progi samo asfalt, ki ga na tekmi ni prav dosti. Tako sem se dokončno odločil, da grem probat. Malo sem sicer še cincal, če ne bi za prvič vseeno šel na ta kratko, 100 km, a kot vedno pravim: nisem jaz za šprint tekme 🙂

Vremenska napoved ni bila najboljša a se nisem kaj dosti obremenjeval z njo, saj za tek ni tako problematično, če dežuje. Tudi z opremo se nisem preveč obremenjeval – nekaj hrane in nekaj pijače, ter za preobleč in preobut v vsako vrečo, ki so nas čakale na 60, 100 in 140 kilometrov, potem pa bom že na progi videl, kaj bo.

V petek popoldan sem se iz službe odpravil na morje v Koromačno, kjer je bilj cilj tekme. Prispel sem še kar kmalu, spakiral opremo in se pripravil za tekmo. Še nekaj sem pojedel, potem pa smo se kmalu z avtobusi odpravili proti Umagu, kjer je bil start. Na avtobusu sem ves čas dremal, saj sem zadnje noči malo premalo spal. A se nisem kaj dosti s tem obremenjeval in ko smo stali na startu se mi je zdelo, da sem pripravljen. Tudi vremenska napoved se je izboljšala in nam napovedovala vso pot lepo vreme brez padavin.

Kot vedno sem startal iz prve vrste, a kmalu so me začeli vsi prehitevati, tako da sem bil že okrog 30. mesta. Zemljevidi so bili na voljo na internetu že pred tekmovanjem in sem na progi našel nekaj variant, ki so bile po moji oceni hitrejše od predlagane proge, ki pa ni bila obvezna – obvezne so bile le kontrolne točke. Tako sem našel na zemljevidu neko boljšo pot in se kmalu znašel na prvem mestu.
Organizator je sicer predlagano traso zelo dobro označil in zemljevida praktično nisi potreboval. Če 100m nisi videl belega traku, si skoraj sigurno zgrešil in ni bilo treba daleč nazaj, da si prišel na pravo pot.

Prva bližnjica je namesto poti ob morju sledila kar glavni cesti in po moji varianti po glavni cesti sem prišel do prve kontrole na prvem mestu. Sem bil kar presenečen, saj razlika v obeh variantah ni bila daljša kot kakšnih 200 m. Kmalu pa me je dohitela prva skupina petih ali šestih tekačev, a se nisem kaj dosti ukvarjal z njimi in nadaljeval s svojim tempom. Sicer sem se zadrževal, a je bilo še vedno prehitro. Še posebej ko sedaj gledam podatke.

Po nekaj kilometrih pa je začelo deževati. Preklinjal sem tiste, ki so napovedovali lepo vreme in se hkrati tolažil, da je itak vseeno, če dežuje. Na srečo je deževalo le kakšne pol ure, potem pa je bilo vreme lepo. Sicer smo celo noč gledali bliskanje v hribih Čičarije nad Buzetom, a ko smo mi prišli tja, se je že vse umirilo.

Do Buzeta, ki je bil na cca. 60 km, sem tekel večinoma sam, nekajkrat sem na račun hitrejših asfaltnih variant prehitel nekega Avstrijca, ki pa je sicer malo hitreje tekel kot jaz, še posebej v klanec. Vmes se je tudi pohvalil kakšne super rezultate je dosegal na nekih znanih avstrijskih gorskih maratonih, za katere pa jaz kot outsider v tem športu itak nisem še nikoli slišal.

Tako sva prišla skupaj v Buzet na 4. in 5. mestu in se v mestu še za nekaj minut izgubila, ko nisva bila pozorna na bele trakce. Dva tekmovalca, za katera sem misli, da bi morala biti pred mano, sta se nekje izgubila, eden pa je imel težave z dihanjem in je odstopil. V Buzetu sem se hitro preoblekel, ker sem bil od dežja še ves premočen, dopolnil zaloge hrane in pijače in se odpravil naprej. Sendviče sem pojedel na poti in takrat je Avstrijec odhitel naprej in zelo hitro naredil kar precej prednosti.

Sledil je dolg vzpon v katerem smo se dvignili za 1000 višinskih metrov. Vmes sem na železniški postaji v Buzetu spregledal potne označbe in nato zaman iskal nadaljevanje poti in na koncu pristal pri lomastenju skozi grmovje, da sem nekako prišel na pot in pri tem izgubil kakšnih 15 minut. Čas se pri takih neumnostih tako hitro izgublja, nazaj ga je pa tako težko priboriti.

Pri hoji ponoči so za določanje razdalje med tekmovalci lahko zelo koristni lokalni psi. Tako sem pri prečkanju neke vasi lahko ugotovil, da je bil Avstrijec pred mano 18 minut, za mano pa so mi sledili na cca 6, 9 in 12 minut.

Proti koncu vzpona se je tudi zjasnilo in sem lahko pospravil luč. Od jeze zaradi izgubljenega časa sem kar precej hitro napredoval in po spustu z vrha ugotovil, da vsaj kakšnih slabih 10 minut ni nikogar za menoj. Pri spustu sem spet uporabil eno bližnjico in nato sproščeno, a kar hitro tekel po blagih spustih in naenkrat pred seboj zagledal Avstrijca.

Kmalu sem prehitel in ga še nekajkrat zagledal za seboj na naslednjem vzponu, potem pa ga ni bilo več na spregled –verjetno je odstopil.

V nadaljevanju je bilo nekaj hribčkov s po nekaj 100 višinskih metrov vzpona in na enem izmed njih sem zagledal pred seboj Čeha, ki naj bi bil tretji. Ustavljal se je vsakih deset metrov in je izgledal precej izmučen. Hitro šem šel mimo in nadaljeval do naslednje kontrolne točke na Koritih. Tam sem izvedel, da sem že na drugem mestu in da ima Mauricio 50 minut prednosti. Kaj pa bilo za menoj, pa nisem vedel, a sem si stalno govoril, da nima pomena, saj je do cilja še skoraj 80 km in da se tekma šele začenja in da se moram na sebe fokusirati, na druge itak nimam vpliva.

S Korit smo se spet začeli vzpenjati na Veliki Planik. Tu je bil še sneg, ki je bil malo moteč, saj so superge spet premočile. S Planika pa je sledil slabih 10 km dolg položen spust do Poklona, sedla pod Učko. Ura je bila pol dvanajstih in na poti sem bil že 14 ur in pol. Za mano pa je bilo ravno 100 km. Na Poklonu je bila spet okrepčevalnica, kjer smo imeli dostop do svojih vreč. Hitro sem vzel nekaj stvari, napolnil bidone in že nadaljeval. Začel sem počasi in spotoma pojedel sendviča. Potem pa spet gas. Kar hitro sem nabiral višino po zasneženem pobočju in kmalu prispel na vrh Učke.


Z Vojaka – vrha Učke je sledil strm spust na Malo Učko. Počutil sem se odlično in zelo hitro sestopal. Na Mali Učki sem kar med tekom poklical domov in se pohvalil, kako super mi gre in kako odlično se počutim. A le nekaj minut kasneje se je začela kalvarija, ki se je do cilja samo poslabševala.

Naslednjih nekaj kilometrov je bilo po zelo neprijetni istrski planinski poti polni skal. Sledili so si krajši vzponi in spusti in počasi je začelo pripekati sonce, a tega nisem niti opazil. Čez nekaj kilometrov me je ujel vodilni s krajše 100 kilometrske tekme, ki so štartali nekaj ur za nami iz Buzeta. Solidarno mi je kakšnih 15 minut delal družbo, potem pa, ko sem jaz ugotovil, da je postalo vroče in sem moral sleči obleke, ki sem jih imel na sebi že od starta, je odbrzel naprej in sem spet ostal sam.

Pot se je mukotrpno nadaljevala po grebenu in na nato je sledil še hujši spust za 800 m v Plomin, kjer je bila spet kontrolna točka. Do tja sem komaj prišel. Bil sem utrujen, dehidriran, skuhan, brez energije. Na kontrolni točki sem se najdel in probal čim več popiti, nato pa hitro nadaljeval.

Sledil je še spust v Plomin luko in nato spet v hrib. Sem že komaj čakal, saj je sedaj bilo lažje v klanec hoditi kot dol. Noge so bile namreč že zelo razbolene. Vzpon je bil kar dolg in do vrha sem se že mnogo bolje počutil in nadaljeval spet v dobrem tempu do zelo strmega spusta, kjer je bilo del spusta potrebno opraviti tudi ob jeklenicah. Tekmovalci, ki so tu hodili ponoči so se zelo pritoževali nad (ne)varnostjo. Spustili smo se v kanjon pod Labinom in potem nadaljevali skozi kanjon gor. Ta del proge je bil zelo lep in sem bil zelo presenečen, kaj se najde tako skrito v Istri. V kanjonu so si sledili slapovi, tolmunčki in če bi imel čas in bi bila kakšna stopinja več, bi se z veseljem malo namakal.

Sedaj se je že bližal mrak in temperature so bile spet nižje, ko sem prišel v Labin, kjer je bila zadnja okrepčevalnica. Povedali so mi, da sem imel na prjšnji kontroli v Plominu 45 minut prednosti in ker se mi je zdelo, da sem zadnji del kar v redu šel, sem si vzel čas, da sem v miru pojedel sendvič, napolnil bidone in potem »odbrzel« naprej. Brzina teka je bila patetična. Kmalu me je prehitel še en tekmovalec s kratke proge.

Potem pa kakšnih 20 kilometrov do cilja naenkrat močna bočečina v levem stopalu. Tista, ko ti švignejo impulzi po vsem telesu do konca las. Občutek sem imel, kot bi imel počeno kost. Ta bolečina me je potem spremljala naslednje skoraj štiri ure do cilja na vsakih nekaj korakov. Če sem stopil lepo naravnost je bilo v redu, če pa je obremenitev teže telesa padla samo na del stopala, pa sem hitro vedel. Kmalu zatem je spet padla noč, kakšni dve uri do cilja me je ujela še manjša skupina s kratke proge, ki pa so mi povedali, da je samo malo za mano Italijan. Njega so že v Bujah poslali dobre 4 km nazaj, ker je pozabil »poštempljati« dve kontrolni točki. Kmalu zatem nas je ujel in nekaj časa smo šli skupaj, a tempo je bil zame prehiter in sem jih spustil naprej in ostal sam v temi, že precej »munjen«, a z vedenjem, da bo kmalu konec teh muk.

Sledil je še zadnji dolg spust do morja do Crne Punte, potem pa se je že videl cilj, a žal je šla pot še precej daleč naokrog in je trajalo še več kot pol ure, da sem končno prišel do konca. 26 ur 45 in 3. mesto. Čas sem pričakoval nekoliko krajši, da bi pa bil lahko tretji, si nisem mislil.

V cilju sem hitro nekaj pojedel, se »stuširal« z vodo iz plastenk in se zavalil v avto v spalno vrečo. Naslednje jutro, ko sem se zbudil, pa so bile noge trde kot polena. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje (če sploh kdaj) tako težko hodil. Počakal sem razglasitev in na oder so mi morali pomagati . Pot domov je bila precej težka, saj so me noge tako bolele, da nisem mogel stiskati sklopke. Na srečo znam še iz časov fičkov prestavljati brez sklopke .

Še nekaj dni po dirki sem bil prepričan, da česa takega ne bom več počel, sedaj pa sem že našel enkaj podobnih in celo daljših izzivov za prihodnost.