Letošnjo sezono sem si želel zaključiti z Ljubljanskim maratonom. Že pred leti sem si rekel, da bi bilo super sezono zaključiti z maratonom saj smo triatlonci zaradi tekem v jesenskem delu tudi tekaško zelo solidno pripravljeni. Predvsem pa sem imel željo maratonsko razdaljo preteči pod mejo treh ur kar je svojevrsten uspeh. Kot sem že pisal sem se prvega maratona udeležil lani v spomladanskem delu na slovenski obali kjer vsako leto poteka Istrski maraton. Brez posebnih pričakovanj le preteči nekje v tempu cca 4:30 – 4:45 min/km kar sem planiral tudi za ironman-a. Potem pa sem dosegel čas 3:02:15 kar je bilo super in prepričan sem bil, da tudi meja pod 3 urami ni tako daleč. Samo od samega začetka mora biti tak plan.
Letos smo imeli tekmo za DP v srednji distanci že v začetku oktobra tako, da je bilo potem ravno dovolj časa za regeneracijo do maratona. Sprva sem sicer imel v mislih, da je ljubljanski maraton isti vikend kot se prestavi ura (4. vikend v okt) kar bi pomenilo cca 1 teden malo bolj na izzy treningov po tekmi in potem še 14 dni do maratona. No kasneje sem ugotovil, da je do maratona le še dober teden in se temu primerno pripravljal. V sredo po plavanju sem se dogovoril še za masažo nog in takrat se je začelo… Na plavanju smo se ogreli in potem šli v mali bazen kjer smo delali različne vaje. Po zaključku mi je bilo že v garderobi nenormalno vroče, bistveno bolj kot običajno. Sem pomisli, da je razlog v malem bazenu saj je veliko toplejši kot večji olimpijski. Očitno je to povzročilo, da sem se potil tudi, ko sem bil že oblečen. Potem je sledila masaža in me je zgleda ravno toliko prezeblo, da se je začelo. V četrtek zjutraj čutim grlo. Takoj pomislim, zakaj pa to, saj nisem pil nič mrzlega. Potem čez dan pa sledi še poln nos. Je pa tudi res, da je Tadeja ravno prebolevala virozo. Šlo je za hujšo obliko saj je potrebovala skoraj 3 tedne, da se je stanje izboljšalo. Sam se sicer nisem veliko menil okoli tega. V petek zjutraj sem šel na tek kjer sem se nadihal svežega zraka in izpihal nos tako, da je bilo potem čez dan čisto OK. Ravno tako sem v soboto zjutraj opravil še s plavanjem in sem ravno tako potem od odhodu domov imel OK nos. Je pa res, da sem med plavanjem čutil levo uho kar ni bilo običajno. Sem si rekel očitno mi je voda prišla notri in je pod plavalno kapo ravno toliko pritiska, da čutim.
Malenkost prilagodim petkov in sobotni jedilnik in niti ne pomislim, da se maratona nebi udeležil. Sem pa vseeno imel še plan B, če vse ne bo tako kot sem si zamislil. Glede na trenutno zdravstveno stanje je bila velika verjetnost, da vse le ne bo šlo po planih in mojih željah. Plan B je bil, da odtečem prvi krog (21 km) kolikor bo pač šlo in glede na počutje. Potem pa se odločim ali zavijem v cilj ali se podam še na drugi krog in ravno tako, da ga odtečem glede na počutje in stanje. Tokrat sta se 10-ke udeležila tudi Tadejina sestra Urška in njen fant Andrej tako, da sta mi onadva uredila prevzem številke. Ravno tako smo se dogovorili, da mi prineseta dva gela na začetek drugega kroga. Seveda še plan A, ki tokrat ni prišel v poštev. Glede na vse dosežene čase v zadnjem obdobju, treninge, parametre sem bi prepričan, da sem sposoben odteči nekje v času med 2:48 in 2:52.
Bila pa sva na vezi tudi z Jušem, ki se je ravno tako prijavil na maratonsko razdaljo. Zjutraj parkiram kot običajno blizu Gospodarskega razstavišča ob Linhartovi cesti. Ravno, ko se odpravim proti centru me kliče Juš, da je že pri parlamentu in bo stvari pusti kar v šotoru od Vital.Go, ki je bil uradni sponzor okrepčevalnic in so imeli tudi svojo stojnico. Seveda je prosto tudi zame tako, da sva imela kar se tega dela tiče vse urejeno. Hitro se urediva in potem je počasi ura 8:40, ko se odpraviva na štart. Ob prijavi je bilo potrebno vpisati zadnji rezultat, ki si ga dosegel na maratonu in so te potem na podlagi tega razporedili v določeno štartno cono. Midva sva pristala v coni A, takoj za povabljenimi in VIP gosti ter tekmovalci na državnem prvenstvu na 21 in 42 km razdalji. Prostora za ogrevanje je bilo dovolj in srečam kar nekaj poznanih obrazov s katerimi malo pokramljamo in si seveda zaželimo srečno na sami preizkušnji. Z Jušem še malo predebatirava kakšen ima kdo plan. Sam rečem, da bom videl kako se bom počutil in da ne bom pretiraval. Sledi popolnoma stomatološki odgovor… ma dej nehi, danes stisneš itak boš mel pol naslednji teden bolniško… alo mojster… kakšno bolniško sledi moj odgovor. En, dva, tri mine čas in že slišimo uradnega napovedovalca odštevati in kasneje še pok štartne pištole, ki jo sproži, če se ne motim sam župan Zoran Jankovič.
Kot običajno je nekje do Dunajske ceste malo gneče potem pa se vse lepo razporedi in lahko tečeš svoj tempo. Z Jušem odtečeva praktično cel prvi krog (21 km) skupaj v tempu cca 4:00 km/h kar je super. Nabrala se nas je skupinica cca 8-10 tekačev katerim sva narekovala tempo. Počutje je bilo super. Sem in tja sem pihnil skozi nos tako, da se je kmalu tudi ta del uredil, pljuča in samo dihanje pa BP. Sem se pa nekajkrat vprašal, če le ni mogoče prehiter tempo. Ampak dokler je tako dobro počutje bom tekel v tem ritmu. Spomnil sem se tudi istrskega maratona, ki sem ga vzel zelo zadržano in tekel v tempu 4:20-4:25 prvih 21 km potem pa pospešil in prehitel kar nekaj tekmovalcev pred mano. Ob rami sem imel Juša in si rekel ma nič, ostani ob njem, dokler bo šlo, bo šlo. Potem pa ob zaključku prvega kroga na razcepu 21 in 42 km razdalje nekaj tekačev iz naše skupine zavije proti cilju. Seveda, eni gredo na 21 km se spomnim. Ostanemo samo še trije in ravno v tem delu ujamemo tekača pred nami. Ostanemo 4 tekači, midva z Jušem in tako po občutku dva malenkost starejša in glede na konstitucijo zelo izkušena maratonca. Saj veste kot kakšni pajkci, rokice tanke ravno tako tanke in izklesane noge. Ja ni druge kot nadaljevati s temi tremi modeli. Takoj po razcepu dobim dodatna dva gela od Urške in Andreja.
Potem pa nekje med 25. in 26. km vidim, da ostali nadaljujejo v tem tempu meni pa malenkost pade. Sploh nisem imel občutka, da je kaj počasneje samo ura je kazala cca 15 sek/km slabše. Sedaj smo pa tam, od tu naprej bo potrebno na polno borbati. Da zdravje ni OK niti nisem pomislil. Začne se kalkulirati… koliko imam rezerve, kakšen tempo potrebujem za preostalih 16 km, da dosežem cilj pod tremi urami. Seveda, če bodo noge zdržale in bom lahko držal kar potrebujem. Ostanem sam in kakor koli gledamo je cca 16 km, ko noge niso več sveže izjemno daleč. Kar je pozitivno moram pohvaliti, da je tudi v drugem krogu dobro vzdušje s strani navijačev. Nikakor ne moremo primerjati s prvim krogov vendar ni nobenega res dolgega odseka, da ni nikogar, ki bi bodril tekače. Potem kot na vseh daljših preizkušnjah sledi prepričevanje samega sebe kako držati tempo in čim manj gledati na uro saj v nasprotnem kilometri ne gredo nikamor. V teh momentih ti ravno tako po glavi začnejo rojiti raznorazne misli… sam sem ugotovil kako zanimiva je primerjava maratona z vsakdanjim življenjem. V smislu kaj vse se ti zgodi v pičlih 3 urah… od super počutja, od začetne evforije in pričakovanj, vznemirjenja, dobre družbe (teama), veselja, radosti do trenutka, ko ostaneš sam in je na vrsti preizkušnja samega sebe v smislu mentalne pripravljenosti. Tu pa se pokaže naša prava moč in vztrajnost, nepopustljivost, trma, želja in seveda pretekle izkušnje, ki ti dajo vedeti, da če ni težko, je brez veze… Vsa opisana stanja občutimo tudi tekom življenja vendar za to običajno potrebujemo kar nekaj let.
Ko sem ugotovil oz. prepričam samega sebe, da brez večjih težav držim tempo okoli 4:30 min/km je bilo vse lažje. Sedaj, ko gledam nazaj in delam analizo so bili najtežji kilometri od 35. – 40. km, ko sem imel tempo med 4:30 in 4:40 min/km. Potem je sledil še zaključek dobra 2 km, ko seveda iztisnemo kar je še ostalo v nas tako da sta sledila še preostala dva km v povprečnem tempu 4:20 min /km. V cilj pritečem v času 2:57: 43 kar je super dosežek, ravno tako dosežen cilj pod tremi urami.
Je pa zanimivo kako lahko odtečemo še zadnje kilometre, ko pa se v cilju zaustaviš in nadihaš je pa konec. Noge bolijo na polno, da komaj hodiš. Najtežje je bilo iti skozi podhod… Zakaj? Ja zaradi stopnic. To je tisto, ko greš bolj postrani saj naravnost enostavno ne gre. Z Jušem se ujameva takoj v cilju. Uspe mu še nekoliko boljši rezultat kot meni. Odtekel je v času 2:52:05 kar je res vrhunsko. Na poti proti Trgu republike srečava še Urško, Andreja in družbo, ki so me bodrili še na zadnjem ovinku pred ciljem. Sledi preoblačenje, ki je bil glede na boleče noge tudi svojevrsten izziv. Nato pa zasluženo pivo. Najprej sem še pomislil glede na boleče grlo ali bi pivo ali raje kaj toplega. No bil je le pomislek tako, da sem seveda naročil še kako zasluženo pivo. Potem pa počasi proti avtu in domov.
To, da nisem bil čisto pravi sem točno vedel po tem kakšen muskelfiber sem imel. Takega nisem bil deležen zadnjih 10 let. Pred leti sem ga vedno imel, ko smo imeli 24 ur košarke. Takrat ni bilo dovolj oz. na polno igrati le prvo in drugo rundo ampak vseh šest. In zadnje 3 so bile vedno preveč. Odkar se resno ukvarjam s triatlon res ne pomnim takega musklfibra. Je pa res, da je bolelo v nedeljo in ponedeljek v torek je bilo že skoraj dobro. Ponedeljek je bil še posebej, poseben… Poleg bolečih nog je sledil še malo bolj boleče grlo, ne poln ampak zabit nos in k sreči neboleča ampak polna ušesa. Ne glede na vse sem imel plan, da si po maratonu vzamem en dober teden počitka. To si sicer nisem znal predstavljati ampak sem si rekel letos pa res in brez odstopanja. En teden nič miganja. No nazadnje se je izkazalo, da se bo ta teden še nekoliko podaljšal. V ponedeljek potem delam od doma. Ker tekom dopoldneva potem ni bilo nič bolje, točno pa sem vedel kako je bilo pri Tadeji, sem kar poklical zdravnico in se naročil za torek. Sem si rekel naj mi vsaj kri pregleda potem se bo pa tako ali tako videlo kaj je. V torek se torej odpravim do zdravnice, ki me pogleda in da pregledati kri. Verjetno je kakšna viroza mi pove. Kasneje me še poliče glede izvidov, da ni nič posebnega in je vse OK razen CRP je malenkost povišan. Pravi, če ne bo nič bolje naj v četrtek dopoldne še pokličem. Pokličem potem še v četrtek dopoldne in dobim antibiotik. Sedaj res počivam, delam od doma in upam, da se moje zdravje uredi do 4.11., ko štartamo z novo sezono.