5.10.2024
Zadar, morje… kar je povezano z morjem že v osnovi ne more biti slabo. Letos je bilo v okviru Zadarske polovičke (1,9 – 90 – 21) organizirano tudi DP Slovenije v polovični razdalji triatlona.
Glede na to, da se zadnjih nekaj let v času pred zaključkom šolskega leta udeležim enega dolgega triatlona potem v času počitnic sledijo tekme na državnem nivoju in potem še v 2/2 leta ena preizkušnja na polovični razdalji je bil Zadar odlična izbira.
Že kmalu v začetku julija opravim registracijo in uredim vse potrebno za nastanitev. Velikokrat razmišljam, da so tovrstne izvedbe veliko boljše kot glamurozna tekmovanja pod okriljem znamke Ironman. Na eni strani gre za veliko večji finančni vložek in po drugi kar se mi zdi še bolj pomemben del je čas, ki ga porabiš za eno in drugo prireditev. Kar se tiče financ so tovrstne prireditve »barvna televizija« napram Ironman izvedbam. Predvsem v smislu kaj za štartnino dobiš. Za bistveno manjši vložek dobiš ogromno napram Ironman izvedbam. Je pa res, da te le vrhunska uvrstitev na Ironmen izvedbi lahko pripelje na Havaje. Ker sam nimam nobene potrebe po Havajih, je verjetno vsem jasno zakaj tako stališče. Poleg tega sem že vrsto let poklicno v nabavnih vodah in sem rad korekten in dosleden pri razmerjih cena-kvaliteta-support.
Zadar… Tudi tokrat sva TK Gorenjska kot že nekaj zadnjih let na DP v srednji distanci zastopala s Tilnom.
On se je v Zadar odpravil že v sredo popoldne. Imel je kar številčno podporo Nina, mati in oče ter štirinožna prijatelja Andy in Lina. Sam sem se na pot podal v petek zjutraj. V četrtek vse pripravil in spakiral. V petek zjutraj imel namen odteči še nekaj malega cca 30 min res na izzy vendar meje jutranje obilno deževje odvrnilo od te ideje. Dež me sicer nikakor ne moti, zmerne padavine so TOP za tek. Ampak tisti del, ko na polno lije in bi moral štartati, me pa res nima. Če med tekom začne, naj pač pada kolikor hoče. Najprej je bila ideja, da gremo vsi 4 vendar sem že ob prijavi dvomil, da se nam bo pridružil tudi Nace, ki mu je hitro slabo in do Zadra je le dobre 4 ure vožnje. Kot sem pričakoval je bilo njegovo prvo vprašanje koliko je vožnje. Ko sem mu povedal, je sledil le odgovor… ja najbolj pa da 3x bruham do dol… Za Bineta je bila večja verjetnost vendar se je tudi sam kasneje določil, da tako daleč se mu pa res ne da voziti. Ostala sva sama s Tadejo kar je bilo čisto super. Greva pač sama za en vikend na morje in jaz v soboto dopoldne opravim še s srednjo distanco. No, tik pred zdajci Tadeja zboli. Malo sem še upal, da bodo antibiotiki »čez noč« prijeli vendar je bilo vnetje že tako hudo, da je potrebovala kar nekaj dni, da je prišla k sebi. Kot sem omenil se odpravim na pot v petek zjutraj okoli 9. ure. Po poti vse OK razen na Dolenjskem ni manjkalo vode. Zaradi obilnega deževja je Krka kar konkretno prestopila bregove.Nekaj po 13. uri prispem v počitniško naselje Zaton, ki je cca 30 km oddaljen od Zadra.
Sledi prijava in namestitev. Cela mobilka zase, ni slabo. Potreboval bi sicer bistveno manj. Potem se odpravim do Tilna, ki je imel app zelo blizu recepcije in prireditvenega prostora kjer se je odvijal večji del dogodka (razdelitev št. številk, razglasitev, štart, cilj in restavracija kjer so poskrbeli za triatlonce, da nismo bili lačni). Brez kvalitetne hrane na tovrstnih zadevah pač ne gre. Prevzameva štartni številki. Potem pripravim vse potrebno za sobotno preizkušnjo (plavanje, vrečki za kolo in tekaški del).
Popoldne sva se s še enim od tekmovalcem Simonom Cerarjem odpravila na sprehod po tekaški trasi. Tilen je bil sicer zelo »naspeediran«, sam sem rekel, da niti slučajno ne bom tekel… bo jutri dovolj. Po drugi strani mi je pa sprehod po dopoldanskem nekaj urnem sedenju v avtu v začetku res dobro del. Tekaški krog je dolg 5 km in še pot od hišice in nazaj mi je vzela kar nekaj časa in sem si rekel, da mi ne bo škodilo. Zadnje čase se res ne sprehajam veliko, raje tečem. Zvečer se odpravim na večerjo kjer me preseneti koliko ljudi je še v kompleksu. Res je, da so istočasno potekale sindikalne športne igre hrvaške policije pa vseeno se mi je zdelo, da je ogromno turistov. Sem si rekel dobro, da sem sam, ker se v tem primeru ni bil problem nekam prisesti. Če bi bili štirje, bi bil pa kar problem. Restavracija je bila ogromna.
Policaji… malo sem jih opazoval… v petek so zgledali še sila dobro, v soboto malo utrujeni v nedeljo pa nekateri prav bogi…sem takoj potegnil vzporednico z našimi nižinskimi pripravamiv Premanturi. To je prav posebna zgodba. Če se ne motim, je pet tri leta starejših prijateljev ob prenehanju aktivnega igranja pri 18 letih začela sama hoditi na priprave kot pred tem z ekipo. Sicer smo dolga leta igrali rekreacijo enkrat tedensko in bili aktivni v takrat sila močni Gorenjski košarkarski ligi. Rekreacijo nekateri igrajo še danes. Sam sem sem malo distanciral saj mi prvič, pozna ura ne ugaja in po drugi strani je večja verjetnost za kakšno poškodbo. Kar se tiče poškodb sem sicer najbolj nevaren sam sebi, ker ne znam igrati na izzy. Če se igra, se igra… bomo potem ob pivu počivali. Skratka tudi sam zaključim aktivno igranje konec 3. letnika in se jim seveda pridružim tako pri rekreaciji kot pripravah. Se mi zdi pa lepo in super, da bomo leta 2027 okroglih tridesetič solo na pripravah.
Po večerji se odpravim do Tilna kjer se še malo podružimo in okoli 9 ure se odpravim na počitek. V mobilki je bilo kar hladno in tako ali tako sem pričakoval, da bom hitro zaspal in se potem tudi hitro zbudil. Preventivno sem si dal daljinec od klime zraven postelje, če bi bilo ponoči preveč hladno. Zaspim in se zbudim kot običajno nekaj pred 6 uro. Kljub temu, da smo imeli polni penzion sem si vseeno sobotni zajtrk pripravi kar sam (moja klasika). S tem sem se izognil jutranjim sprehodom. V petek proti večeru je tudi začelo deževati in nehalo enkrat ponoči tako, da je bilo zjutraj še vse mokro.
Menjalni prostor je bil odprt od 7. ure. S Tilnom se dogovoriva, da se pri njem dobiva malo čez 7. Sem pa že prejšnji večer dostavi vrečki za kolo in tek do njega. Vzamem vse potrebno za plavanje ter kolo in se odpravim do Tilna. Ko sem ga čakal pred njihovim app ponovno začne rahlo deževati. Po poti proti menjalnem prostoru rečem Tilnu… pa kje hudiča smo našli tale šport… vstaneš 3 ure pred štartom, potem en kup dela, da urediš vse v menjalnem prostoru, en kup ene robe, organizacije, planiranja,… kje je štart, kjer izhod iz vode, kako potem poteka pot do menjalca. A bi nogavice obul že za na kolo ali potem na teku, a bom dal sprintarice kar na kolo ali jih bom obul že prej… svašta… Kljub vsemu naštetemu sem ob prihodu v cilj sklenil, da se vse to še kakoizplača.
Potem je bil pan, da počakava pri Tilnu do štarta vendar je bilo še toliko časa, da sem se odpravil kar do svoje hišice. Cca 10 min še poležim in potrebno je nazaj. Je pa vsaj čas hitro minil. Pred štartom sledi oblačenje neoprena. In potem čakanje na štart z ostalimi tekmovalci. Nekateri smo glede na izkušnje sila sproščeni, nekateri malo manj. Se pa najdejo tudi taki, ki so po moje prvič na tovrstnih preizkušnja in tem ni prav pretirano do šal in smeha. Skratka štart je bil skupinski in sam še nisem imel skupinskega štarta s toliko udeleženci. Sem si misli, da bo kar pestro vendar smo se tisti bolj zagrizeni, ki nismo prišli zgolj prečkati ciljne črte na polno zagnali v vodo. Voda je cca 20-30m nizka in smo kar poskakovali v stilu delfina potem pa akcija. Hitro se je naredila selekcija in moram reči, da je bilo plavanje čisto super. Nobene pretirane gneče. Je bila pa druga diagonala kar dolga – 900m, vmesne boje majhne in dokaj narazen tako, da sem sam imel kar nekaj dela s samo smerjo. Ura mi je namerila 2065 m in tempo 1:31 min/100m.
Po prihodu iz vode (uradni čas 00:31:35) sledi nekaj daljši del cca 300m del do menjalne cone. Sledi slačenje neoprena, po poti si ga uspemo sleči do pasu. Namestitev čelade in hrana za kolesarski del. Tokrat sem si pripravil večji bidon z 80g OH, ki sem ga seveda imel že na kolesu ter 3 gele in eno energijsko ploščico. Pospravim plavalne rekvizite v vrečko in obesim nazaj na stojalo k moji številki. Čas, ki sem ga porabil pri prvi menjavi je bil 3:21.
Kolesarski del poteka od Zatona direktno priti vasici Nin 2,5 km kjer potem opravimo s štirimi 20km krogi tako, da je vse skupaj kolesarskega dela 85 km. Trasa je super, malenkost valovita vendar brez omembe vrednih naklonov. Prvih 10 km proti Zadru gledano v celoti malenkost navzgor torej drugih nazaj navzdol. Hitrosti so bile kar lepe okoli 36 pa tudi krepko čez 50 km/h. Prehitim nekaj tekmovalce in seveda nekaj jih prehiti mene. Mimo pride tekmovalec v klasičnem kolesarskem dresu, ki je bil očitno v štafeti in se ga primem. Seveda na nekako dovoljeni razdalji 3 koles. Kasneje priletita mimo dva tekmovalca, ko sem imel ravno opravka z gelom. Prej omenjeni tekmovalec gre za njima in ostanem sam. Najprej malo slabe volje in jezen sam nase zakaj nisem držal in ostal z njimi. Kar je bilo je bilo. Potem pa se v drugem krogu pripelje mimo 5 kolesarjev, ki so bili nekoliko hitrejši od mene in se zapodim za njimi. Praktično smo celo traso potem odpeljali složno. Je pa trasa dokaj kratka in so imeli sodniki dokaj lahko delo.Če se ne motim so bili na 3 motorjih in ves čas krožili gor in dol tako, da smo se kar pazili in bili na dovoljeni distanci. Malo sem čekiral kje je Tilen, ki je na kolesu zelo močen in se mi ni zdelo da bi se zelo oddaljeval. Še bolj pa me je zanimalo kje je moj konkurent Miha Lučovnik, ki me na krajših distancah vedno prehiti saj je dosti boljši plavalec. Tudi zelo močen na kolesu vendar je bila tokrat vožnja v zavetrju prepovedana tako, da sem bil vsak krog nekaj bližje. Vseeno pa toliko oddaljen, da sem bil skorja prepričan, da bom na tekaškem delu to razliko težko nadoknadil. Sem pa vedel, da sem nekoliko boljši tekač od njega. Glede hrane sem vzel prvi gel po 15 min nato sem ob 1 uri pojedel ploščico in ob 1:45 naslednji gel. Plan je bil, da bom nekje cca 2,5 ure na kolesu in sem planiral, da bom zadnji gel vzel tik ob zaključku kolesarskega dela. Za kolo sem potem porabil 2:12:32 s povprečno hitrostjo 38,5 km/h kar je bilo presenetljivo dobro in zadnjega gela niti nisem pojedel.
Sledi menjava kolo-tek. Nekaj dela sem imel saj so bile oznake na stojalih slabo vidne. Sem pa vedel, da je Tilen pred mano in se samo gledal v kateri vrsti je njegovo kolo in potem je bilo potrebno najti samo še mojo številko. Hitro do stojal z vrečkami. Vzamem tekaške copate v katerih sem imel nogavice. Obujem nogavice in copate ter vzamem zip vrečko v kateri imam vse ostalo za tek (čepica, očala in gela). Pospravim v vrečko čelado obesim vrečko na stojalo in gasa naprej. Kot sem že omenil je tekaški del sestavljen iz 4 krogov po 5 km in še dodatnih 700 m do cilja.
Trasa poteka ob morju okoli počitniškega kompleksa in potem del po samem kompleksu mimo menjalnega prostora nazaj proti obali. Prvi km ob morju je ravnina potem sledi 1 km blagega vzpona proti od moraj oddaljenem delu kompleksa in potem ravnina in spust po samem kompleksu nazaj do morja. V prvem krogu poskusim odteči tudi sam klanec v istem tempu kot vse ostalo in je kar šlo cca 10 sek/km slabše in malenkost nad 4 min/km kar je bilo super. Miha vidim sicer na delu kjer je v kompleksu zanka in ima kar lepo prednost. Potem sledi malo kalkuliranja ali nadaljevati v tem tempu, ali bom zdržal ali raje malo spustim. Odločim se da dokler bo šlo bo šlo. Je pa to lahko zelo riskantno in ko greš čez mejo (srčni utrip) za daljše obdobje se lahko hitro vse skupaj prevesi v trpljenje in tempo konkretno pade ter s tem lahko ogromno izgubiš. Utrip je bil kar v redu med 155 in 176 udarci ravno tako samo počutje tako, da sem nadaljeval v tem tempu. Zopet je pred mano klanec in akcija stisni kolikor gre oz. ne popuščaj in teči v tem tempu si rečem. V delu kjer vidimo ostale tekmovalce se mi je zdelo, da sem napram Mihu več kot prepolovil zaostanek kar mi je dalo le še dodaten zagon. Res ga potem ujamem ob obali in najprej pomislim ali grem samo dalje ali tečem za njim. Bil je le pomislek… nadaljeval sem v svojem tempu. Potem pa sem do vstopa v klanec imel občutek, da mi sledi. Sem si mislil no fino. Sedaj me bo le držal in na koncu potegnil. Ni bilo druge kot v istem tempu od delati še tretji vzpon. Tisti občutek, ko bi vsako sekundo rad pogledal nazaj pa si govoriš ne, glej samo naprej in ne popuščaj. Nekje na sredini klanca se mi je zazdelo, da tik za menoj ni nikogar. OK, samo ali je potem 5 m za mano ali 15 m? To je pa velika razlika??? V tistem momentu oz. na samem vzponu sem vse kar mi je še ostalo za sama čutila, vsak atom namenil sluhu v smislu kaj se dogaja za menoj. Če bi se videlo bi imel ušesa kot veliki sprejemniki na največjih letalonosilkah.Tudi ravninski del ob severnem delu kompleksa nisem pogledal nazaj. Obrnil sem se šele, ko smo zopet zavili nazaj v kompleks. Za menoj le nekaj tekmovalcev, ki sem ji prehitel v klanec, Miha sem opazil šele kasneje saj je v tem delu ostal zadaj za več kot 100 m kar je bila super potnica za preostanek kroga in potem še zadnjega. Ob zaključku kroga tik pred menjalnim prostorom je bila ravno tako zanka kjer smo lahko malenkost pogledali stanje, torej kaj se dogaja pred mano in kaj za mano. V tretjem krogu sem videl tudi Tilna in očitno sem se lepo približal tudi njemu. Super občutek kljub temu, da že čutiš sem in tja kakšno mišico. V istem tempu potem zaključim še zadnji krog. Nekatere konkurente v moji kategoriji prehitim za cel krog in občutki so res top, ko ti gre vse kot po maslu. Seveda ne smemo pozabiti, da se sem in tja ravno tako prikrade kakšna misel v smislu a pa rabiš ti to? Komu se rabiš dokazovati? A ti je treba? Kaj in predvsem kdaj ti je nekaj padlo na glavo, da si začel s tem? Ampak to je del tega cirkusa, ki je, ne znan povedati kolikokrat poplačano, ko prečkaš ciljno črto. Po prihodu v cilj kar nisem mogel verjeti kakšen čas mi je uspel. Po moje sem bi posledično tako »nabit« z adrenalinom, da niti nisem čutil posebne utrujenosti. Glede na čas, ki sem ga dosegel mi je bilo čisto vseeno za uvrstitev sem pa točno vedel, da po času sodeč ne more biti slaba. Sledi nekaj požirkov kole, malo sem pokramljal z ostalimi tekmovalci. Tilen je že čakal na masažo. Glede na to, da so se zadolženi za masaže res poglobili se mi je zdelo da bo kar dolgo čakal. Meni se ni dalo čakati saj je bilo oblačno in malenkost je pihal veter. Sem se odločil, da grem direktno po kolo in ostalo robo ter pod tuš. Pridem do hišice in najprej uredim vse potrebno. Že od nekdaj imam navado, da opremo in vse kar spada zraven čim prej pospravim in uredim. Ravno tako po dopustih… ni važno kdaj pridemo domov. Lahko tudi sredi noči. Kar je v avtu in na avtu takoj pospravimo. Običajno ostane le perilo, ki se uredi potem naslednji dan. Ravno tako sem tukaj najprej opral neopren, plavalno kapo in očala. Umil tekaške in kolesarske copate in na hitro v »grobem« tudi kolo. Na začetku kolesarskega dela je bila cesta še zelo mokra in temu primerno umazana kolesa. Potem je sledil zaslužen tuš. Po moje sem stal v kadi slabe pol ure. Najbolje… Kasneje se odpravim do Tilna kjer sva spila zasluženo pivo – tokrat klasičnega, ne brezalkoholnega… sledi kosilo in potem podelitev. Kar mi je bilo všeč in je drugače kot pri nas imajo na hrvaškem razglasitev skupaj za določeno kategorijo tako za moške in ženske in vse skupaj hitreje mine.
Po razglasitvi se ponovno dobimo pri Tilnu, kasneje sledi še večerja in zaslužen počitek. Sem pa zelo slabo spal – adrenalin kar ni in ni hotel popustiti.
Naslednje jutro se odpravim na zajtrk. Potem sledi pakiranje in odjava. Je bil zelo lep dan in sem že prej imel v mislih, da dopoldne opravim še razpeljavo do Zadra in nazaj. Med pakiranjem razmišljam kako bi vse skupaj izpeljal, da ne bom sedaj vse tlačil v avto in potem ven. Sem imel pa plan avto prestaviti ob skupna stranišča, umivalnice in tuše saj del kompleksa predstavlja kamp in se potem ob vrnitvi le stuširati in odpraviti na pot. Pomislim, da verjetno se pa zgodi tudi, da kakšna stranka občasno pozabiti zakleniti za seboj. Tako ali tako bodo pospravljali in ne bo nič narobe, če ostane kakšno uro odklenjeno. Vse sem pakiral v avto razen kar potrebujem za kolo. Potem se grem odjavit se kasneje vrnem v hišico preoblečem v kolesarsko premo in že lepo na izzy proti Zadru. V Zadru sem prvič in je prav lepo kot večino obmorskih mest še posebej seveda stari del mesta.
Po vrnitvi kot sem pisal pod tuš… med tem pa mi pade na pamet glede na to, da smo imeli polni penzion in začeli smo v petek z večerjo, da nam verjetno pripada še današnje kosilo kar bi bilo super in ravno čas kosila je bil. Tako, da se odpravim še na kosilo. Čisto brez zapletov seveda ni šlo. Pri vhodu pokažem zapestnico, ki jo seveda preverijo in prijazno povedo, da ne bo šlo saj sem se že odjavil. Ja seveda sem se odjavil, če je bilo potrebno to urediti do 10. ure, kosilo mi pa verjetno pripada, če je bil polni penzion. Gospa na pultu nekoga kliče in potem mi kar porine telefon v roke… poslušam gospoda na drugi strani, ko hiti razlagati, da žal ne bo šlo, da so bili tako dogovorjeni z sindikatom, da so jim že tako in tako šli na roko… ko zaključi povem, da nisem policist ampak sem bil na triatlonu… potem sledi odgovor: Vi ste bili na triatlonu? Pa naravno, nema problema, vi samo slobodno…
Očitno sem bil prvi saj so potem kar začeli kapljati ostali triatlonci in spremljevalci. Po kosilu se odpravim na pot, ki je za nedeljo popoldne minila super. Nič posebnega na cesti in hitro sem doma pri najdražjih …
Letos mi je ostal še Ljubljanski maraton, ki bo v nedeljo 20.10. potem sledi 14 dnevni počitek (plavanje, hoja, raztezanje, kakšna masaža in savna) in seveda kakšen posladek tako in drugače, ki si ga običajno privoščim le občasno …