Prvič v Peklu

Če bi mi kdo v začetku leta rekel , da bom še pred poletno vročino imel v
malhi FINISHER majico železnega moža, bi se mu smejal. Ampak danes je to
realnost.

Konec maja se je pojavila možnost, da grem na tako tekmo. Po Sankt Poeltnu
(moj prvi triatlon) je bilo le mala časa za priprave. Mal počitka, nekaj
dolgih treningov in pot pod noge (no, avtomobilske pnevmatike so opravile
večino dela). Cilj je bil le eden. Priti skozi cilj. Vse ostalo je bilo
drugotnega pomena.

Potek priprav na prizorišču se ponavlja. Štartna številka, stojnice z robo
za najvzdržljivejše športnike pod soncem (tekmovalne obleke, neopreni,
bicikli, ostale drobnarije in seveda prehranska dopolnila za tako pomemben
dan), naraščanje treme, dvigovanje količine adrenalina. Sledi običajna
gneča pri oddaji kolesa. Ne vem, ampak lepo sem imel kolo čisto ob prehodu.
Zelo enostavno za najti, sem razmišljal v soboto zvečer. Potem pa še zadnji
obroku testenin in vode. Predviden zgodnji počitek, ampak kombinacija
vročine, komarjev in iz minute v minuto višje stopnje adrenalina v telesu
mi dala zaspati. Bilo je že po polnoči ko sem uspel ujeti nekaj uric
spanja.

Ura je zgodnja, budilka kliče. Še zajtrk, poberem potrebno opremo in hajdi
priti štartu. Misli še begajo, ko iz vseh ulic in vsepovsod prihajajo
tekmovalke in tekmovalci. Nekje je slišati smeh, drugje stroga resnost,
vsak je po svoje iskal recept za pot do cilja, cilja, ki je bil 226
kilometrov daleč.

Menjalni prostor je deloval kot sveti prostor. Le tekmovalci tlačilkami,
neopreni čez ramo, bidoni v rokah. In gledalci, ki so kkomentirali skozi
ograjo dogajanje. Še zadnji pogled in skočim v neopren in se v gneči
premaknem priti startu.

Nekaj sekund pred 6:30 se voda zapeni in vsi gremo proti cilju. Vsak zamah
v gneči je problem. Kako plavati, ko te nekdo tepe po nogah, soseda ti z
vsakim zamahom nalije vode v usta, na drugi strani je plavalec v prsnem
slogu in te z vsakim zamahom tolče v noge, spredaj pa sam udarjaš po
neoprenih sotekmovalcev. Prvi del je bolj borba, kot plavanje. Nato se vsaj
malo sprosti, čeprav gneča ne pojenja.

Konec plavanja, sedaj pa na kolo. Sonce je že visoko. Prva okrepčevalnica.
Šok. Voda ni v bidonih ampak steklenicah. seveda mi takoj pade z kolesa.
Iskanje alternativ. Hitre odločitve. Gremo na energijski napitek do
naslednje postaje, nato pa nazaj na originalni plan. Na enem izmed ovinkom
odleti še bidon z energijskim napitkom. Vendar je naslenja okrepčevalnica
blizu in smo nazaj na prvotnem planu. Po začetnih kilometrih v gneči, se
vse skupaj začne vzpenjati. Vzpona ni in ni konca. Po treh urah sem opravil
polovico kolesarske proge. Še 110 kilometrov do cilja. Tole bo dolg dan.
Malo spusta, ravnine, še en vzpon. Kilometri tečejo, ura pa tudi. Niso
strmi, ampak kar dolgi. Počutje zaenkrat dobro, brez kakršnikoli težav.
Telo me obvesti, če premalo pijem. Ne grem na polno moč, Ćaka me še nekaj
kilometrov teka. Za robom ceste videvam sotekmovalce, ki imajo težave z
predrtimi zračnicami. Vsi se trudijo popraviti in rešiti kar se rešiti da.
Zaključnih 50 kilometrov se več ali manj spušča navzdol. Skoraj na vsakem
težjem delu pride do takšne ali drugačne nesreče. Nekateri so verjetno
naredili napako ali je koncetracija po tolikih urah popustila. Posledice so
lahko hude. Upočasnim, da bolj gotovo pridem do cilja.

Zadnji kilometri kolesa so poleg tekaške proge. Nekateri še tečejo, prvi že
hodijo. Ta del se zelo vleče. Glava preklopi na maraton. Samo še štirje
krogi do cilja. Šala mala. Prvi koraki nekako negotovi, nato uspem ujeti
nek ritem. Ni visok, ampak še vedno sem hitrejši od sotekmovalcev. Prvi
krog, drugi krog. V tretjem se stvar nekoliko zalomi. Zmanjka goriva. Kaj
sedaj? Hoditi? Ne. Gremo en počasen tek, kriza bo minila. In je res. Potem
še v četrti krog. Do obrata se še vlečem, nato pa bližina cilja da nove
energije. Le kje je bila prej? Kilometri se odštevajo in cilj je že na
dosegu.

Prečkanje ciljne črte in krik veselja. Uspelo. Šele tisti trenutek se
zavem, kako utrujen sem. Izpraznjen. Vendar poln energije. Nirvana. Občutek
je neponovljiv.

Zvečer razmišljam: Bila je dolga, vroča nedelja. Utrujen sem. Zadovoljen.

Robert Zevnik

FOTOGRAFIJE

Prvič v Peklu
Scroll to top